Slovenska reportažna fotografija prvič obravnavana skozi znanstveno-razstavni projekt

Poudarki zgodbe
  • Pod okriljem Muzeja in galerij mesta Ljubljana (MGML) poteka znanstveno-razstavni projekt na temo slovenske reportažne fotografije oz. fotoreportaže kot njenega najizrazitejšega žanra. V sklopu projekta bodo sredi januarja v Galeriji Jakopič odprli razstavo Na drugi strani - Slovenska fotoreportaža.

Projekt zamišljen kot platforma za nadaljnje raziskovanje

 

Kot je za STA povedala vodja projekta Marija Skočir iz Galerije Jakopič, je v Sloveniji zgodovina fotografije, razen redkih pregledov, kot je 150 let fotografije na Slovenskem, slabo obdelana, pregleda reportažne fotografije pa sploh še nimamo. Ideja za projekt se je tako porodile iz potrebe, pa tudi iz številnih pogovorov z avtorji, ki si želijo predstavitve dosežkov na tem področju.

“Seveda si ne predstavljamo, da bi lahko vse povedali v tem projektu. Bolj smo si ga zamislili kot platformo za nadaljnje raziskovanje in razpravo. Z njim pa želimo ponuditi tudi metodologijo, saj na reportažno fotografijo ne bomo pogledali le z umetnostnozgodovinskega ali novinarskega ali sociološkega vidika, ampak bomo povezali različne discipline in ponudili interdisciplinaren vpogled vanjo,” je pojasnila.

Projektu se posvečajo že dve leti. Obsežno fazo je predstavljal pregled časopisja, ko je ožja ekipa sodelavcev ugotavljala, kateri časopisi so objavljali fotoreportaže in reportažne fotografije. “V projektu dejansko izhajamo iz objav in ne iz posameznih avtorjev in ikoničnih fotografij,” je poudarila.

Reportažna fotografija je sicer po njenih besedah v zbirkah slovenskih muzejev, z izjemo Muzeja novejše zgodovine Slovenije, le slabo zastopana. Fotografskega muzeja v Slovenji nimamo, Moderna galerija ter Muzej za arhitekturo in oblikovanje pa težita predvsem k zbiranju avtorske fotografije. Tudi časopisi so se, z izjemo denimo mariborskega Večera, dokaj slabo izkazali pri arhiviranju reportažne fotografije. Ta je danes večinoma raztresena po osebnih arhivih.

Projekt zamišljen kot platforma za nadaljnje raziskovanje

Kot je za STA povedala vodja projekta Marija Skočir iz Galerije Jakopič, je v Sloveniji zgodovina fotografije, razen redkih pregledov, kot je 150 let fotografije na Slovenskem, slabo obdelana, pregleda reportažne fotografije pa sploh še nimamo. Ideja za projekt se je tako porodile iz potrebe, pa tudi iz številnih pogovorov z avtorji, ki si želijo predstavitve dosežkov na tem področju.

“Seveda si ne predstavljamo, da bi lahko vse povedali v tem projektu. Bolj smo si ga zamislili kot platformo za nadaljnje raziskovanje in razpravo. Z njim pa želimo ponuditi tudi metodologijo, saj na reportažno fotografijo ne bomo pogledali le z umetnostnozgodovinskega ali novinarskega ali sociološkega vidika, ampak bomo povezali različne discipline in ponudili interdisciplinaren vpogled vanjo,” je pojasnila.

Projektu se posvečajo že dve leti. Obsežno fazo je predstavljal pregled časopisja, ko je ožja ekipa sodelavcev ugotavljala, kateri časopisi so objavljali fotoreportaže in reportažne fotografije. “V projektu dejansko izhajamo iz objav in ne iz posameznih avtorjev in ikoničnih fotografij,” je poudarila.

Reportažna fotografija je sicer po njenih besedah v zbirkah slovenskih muzejev, z izjemo Muzeja novejše zgodovine Slovenije, le slabo zastopana. Fotografskega muzeja v Slovenji nimamo, Moderna galerija ter Muzej za arhitekturo in oblikovanje pa težita predvsem k zbiranju avtorske fotografije. Tudi časopisi so se, z izjemo denimo mariborskega Večera, dokaj slabo izkazali pri arhiviranju reportažne fotografije. Ta je danes večinoma raztresena po osebnih arhivih.

Želja predstaviti specifično zgodovino in razvoj slovenske reportažne fotografije

Pri raziskovanju jih je predvsem zanimalo tisto, kar je v končni fazi prišlo do bralca, torej končni izdelek, kjer se je izkazal skupen napor fotoreporterja, urednika, časopisa in vizije, ki stoji za časopisom. Pri tem lahko včasih spremljamo celotno sliko, od dogodka, fotografovega zabeleženja le-tega v celoti, se vrnemo v arhive do negativov, kontaktnih kopij in na koncu vidimo, kaj je bilo dejansko objavljeno. Kar pa je tudi simptomatično, saj je bilo največkrat objavljeno zelo malo od tega, kar je fotoreporter posnel, je pojasnila.

Na začetku pa je bilo treba definirati pojme na področju reportažne fotografije. Najprej samo fotoreportažo, kjer fotografija ni uporabljena zgolj kot ilustracija k besedilu, ampak gre za pravo vizualno pripoved, za katero seveda ena fotografija ni dovolj. “In odločili smo se, da želimo predstaviti najlepšo, najpopolnejšo, najbolj dovršeno obliko reportažne fotografije – fotoreportažo, ki je v tujini poznana tudi kot fotozgodba ali fotoesej,” je poudarila.

Ob tem dodaja, da ne želijo prenašati tujih praks in se primerjati s tujino, ampak predstaviti specifično zgodovino in razvoj slovenske reportažne fotografije, ki je zelo vezan na ilustrirane časopise in revije. Seveda je objave narekoval tudi režim, predvsem po 2. svetovni vojni, ko so izhajale revije, kot je denimo Tovariš, ki je veliko prostora namenjal fotoreportažam. Časopisi so po vojni prikazovali izgradnjo socialistične države, pozneje proces demokratizacije, skratka aktualne razmere v družbi.

V želji, da pokažejo, od česa vse je fotoreportaža odvisna, so k sodelovanju in pisanju prispevkov v katalogu povabili pisce z različnih področij: sociologije, komunikologije, filozofije, antropologije, umetnostne zgodovine in drugih humanističnih ved, pa tudi avtorskega prava. Razstava bo obdelala tri teme – Identiteto, Moč in Vsakdanje-, katalog bo izšel v štirih delih – splošni del in pa trije tematski slopi.

Osrednja razstava v Galeriji Jakopič

Odprtje razstave v Galeriji Jakopič načrtujejo sredi januarja. Če bodo razstavišča zaradi epidemije novega koronavirusa zaprta, so se po besedah Marije Skočir do zdaj že naučili, da je mogoče marsikaj predstaviti in organizirati virtualno.

Razstava bo pokrila splošni del in prvi tematski sklop – Identiteta in odprtju bo kmalu sledila predstavitev prvih dveh delov zbornika. Nato bodo 2. marca sklop Identiteta na razstavi zamenjali s tematskim sklopom Moč, slednjega pa 20. aprila s tretjim tematskim sklopom – Vsakdanje ter hkrati s sklopoma predstavili še pripadajoča dela zbornika. Projekt se bo zaključil 19. junija. Marija Skočir upa, da bodo uspeli izpeljati tudi spremljevalni program, ki predstavlja pomemben del projekta.

V sklopu projekta marca v Mestnem muzeju Ljubljana načrtujejo odprtje razstave na temo 30-letnice slovenske osamosvojitve, ki je v fotografiji in reportažni fotografiji izjemno dobro pokrita, v Galeriji Vžigalica pa bo približno sočasno na ogled razstava na temo reinterpretacije arhivov. Sodelujejo tudi z Muzejem novejše zgodovine Slovenije, kjer je pred muzejem še do konca januarja na ogled razstava fotografij Toneta Stojka z naslovom Naša jeza je brezmejna. Po besedah Marije Skočir so sicer projekt zastavili še širše, a jim je načrte v nekaterih točkah prekrižala epidemija.

Med avtorji, ki so pomembno zaznamovali slovensko reportažno fotografijo, je po njenih besedah veliko posameznikov, ki jim bo razstava poskušala nameniti pozornost predvsem skozi njihove trajne prispevke, prenos znanja na področju, ki ni imelo ustreznega izobraževanja in specifičnih razmer dela, ki so to področje vedno omejevale. Slovenski fotoreporterji vse od povojnih let do danes so pomembni sooblikovalci družbenega življenja in kolektivnega spomina, zato so večino danes delujočih na tem področju preko intervjujev in drugih načinov poskušali vključiti v nastanek projekta, je dodala.

Pri projektu MGML sodeluje s Centrom za raziskovanje družbenega komuniciranja Fakultete za družbene vede in Membrano, zavodom za raziskovalno, izobraževalno in kulturno dejavnost.

Pri raziskovanju jih je predvsem zanimalo tisto, kar je v končni fazi prišlo do bralca, torej končni izdelek, kjer se je izkazal skupen napor fotoreporterja, urednika, časopisa in vizije, ki stoji za časopisom. Pri tem lahko včasih spremljamo celotno sliko, od dogodka, fotografovega zabeleženja le-tega v celoti, se vrnemo v arhive do negativov, kontaktnih kopij in na koncu vidimo, kaj je bilo dejansko objavljeno. Kar pa je tudi simptomatično, saj je bilo največkrat objavljeno zelo malo od tega, kar je fotoreporter posnel, je pojasnila.

Na začetku pa je bilo treba definirati pojme na področju reportažne fotografije. Najprej samo fotoreportažo, kjer fotografija ni uporabljena zgolj kot ilustracija k besedilu, ampak gre za pravo vizualno pripoved, za katero seveda ena fotografija ni dovolj. “In odločili smo se, da želimo predstaviti najlepšo, najpopolnejšo, najbolj dovršeno obliko reportažne fotografije – fotoreportažo, ki je v tujini poznana tudi kot fotozgodba ali fotoesej,” je poudarila.

Ob tem dodaja, da ne želijo prenašati tujih praks in se primerjati s tujino, ampak predstaviti specifično zgodovino in razvoj slovenske reportažne fotografije, ki je zelo vezan na ilustrirane časopise in revije. Seveda je objave narekoval tudi režim, predvsem po 2. svetovni vojni, ko so izhajale revije, kot je denimo Tovariš, ki je veliko prostora namenjal fotoreportažam. Časopisi so po vojni prikazovali izgradnjo socialistične države, pozneje proces demokratizacije, skratka aktualne razmere v družbi.

V želji, da pokažejo, od česa vse je fotoreportaža odvisna, so k sodelovanju in pisanju prispevkov v katalogu povabili pisce z različnih področij: sociologije, komunikologije, filozofije, antropologije, umetnostne zgodovine in drugih humanističnih ved, pa tudi avtorskega prava. Razstava bo obdelala tri teme – Identiteto, Moč in Vsakdanje-, katalog bo izšel v štirih delih – splošni del in pa trije tematski slopi.

Osrednja razstava v Galeriji Jakopič

Odprtje razstave v Galeriji Jakopič načrtujejo sredi januarja. Če bodo razstavišča zaradi epidemije novega koronavirusa zaprta, so se po besedah Marije Skočir do zdaj že naučili, da je mogoče marsikaj predstaviti in organizirati virtualno.

Razstava bo pokrila splošni del in prvi tematski sklop – Identiteta in odprtju bo kmalu sledila predstavitev prvih dveh delov zbornika. Nato bodo 2. marca sklop Identiteta na razstavi zamenjali s tematskim sklopom Moč, slednjega pa 20. aprila s tretjim tematskim sklopom – Vsakdanje ter hkrati s sklopoma predstavili še pripadajoča dela zbornika. Projekt se bo zaključil 19. junija. Marija Skočir upa, da bodo uspeli izpeljati tudi spremljevalni program, ki predstavlja pomemben del projekta.

V sklopu projekta marca v Mestnem muzeju Ljubljana načrtujejo odprtje razstave na temo 30-letnice slovenske osamosvojitve, ki je v fotografiji in reportažni fotografiji izjemno dobro pokrita, v Galeriji Vžigalica pa bo približno sočasno na ogled razstava na temo reinterpretacije arhivov. Sodelujejo tudi z Muzejem novejše zgodovine Slovenije, kjer je pred muzejem še do konca januarja na ogled razstava fotografij Toneta Stojka z naslovom Naša jeza je brezmejna. Po besedah Marije Skočir so sicer projekt zastavili še širše, a jim je načrte v nekaterih točkah prekrižala epidemija.

Med avtorji, ki so pomembno zaznamovali slovensko reportažno fotografijo, je po njenih besedah veliko posameznikov, ki jim bo razstava poskušala nameniti pozornost predvsem skozi njihove trajne prispevke, prenos znanja na področju, ki ni imelo ustreznega izobraževanja in specifičnih razmer dela, ki so to področje vedno omejevale. Slovenski fotoreporterji vse od povojnih let do danes so pomembni sooblikovalci družbenega življenja in kolektivnega spomina, zato so večino danes delujočih na tem področju preko intervjujev in drugih načinov poskušali vključiti v nastanek projekta, je dodala.

Pri projektu MGML sodeluje s Centrom za raziskovanje družbenega komuniciranja Fakultete za družbene vede in Membrano, zavodom za raziskovalno, izobraževalno in kulturno dejavnost.

Source
sta.si
Back to top button