Jutri zvečer se bodo ljubitelji gledališča še zadnjič sprehodili po rdečem tapisonu, ki se razteza čez vsa nadstropja osrednjega slovenskega teatra. Pod bogate štukature bodo lahko spet sedli šele čez tri ali štiri leta, takrat brez strahu, da bi jim »nebo« padlo na glavo. Zadnja predstava na sporedu bo prav ta, ki smo si jo ogledali prejšnji teden in v svojem uvodu ni prav nič skoparila z zabavnimi aluzijami na razpadajoče stanje zgradbe.
Ker je znano, da v Sloveniji razdeljevalci denarja že stoletja gojijo mačehovski odnos do kulture, je uspešno priredbo potrebno še toliko bolj pohvaliti. Minimalistična scena, ki je bolj kot ne zajemala gradbeni oder s svetlobnim napisom v ozadju in nekaj glasbenih inštrumentov s stoli, je vseeno delovala polno, tudi zaradi nenehnega premikanja igralcev, ki so občasno sedli kar na ograjo prostora za gledalce ali v parter. Grabnarjev Cyrano de Bergerac namreč ni le še ena od poustvaritev, pri kateri bi lahko občudovali predvsem bogatost besedja izvirnega besedila, ki ga žebrajo igralci na odru, ampak je posodobljena, dinamična predelava, ki je v Drami dobila novo življenje.
Igra ni delo de Bergeraca, ampak gre za delo o življenju tega dramatika, ki je luč sveta prvič ugledalo v približno istem obdobju, kot je SNG Drama prvič odprla svoja vrata. Za postavitev predstave na njen oder je delo v celoti na novo prevedel Boštjan Gorenc in to, kot smo pri njem sicer že vajeni, opravil izvrstno. Le kdo drug bi se spomnil, da je nekaj lahko tako nemogočega, »kot da bi v Zambratijo zapeljala križarka?« in podobno.
Zasnova predstave, ki namesto v zaledju vojnega konflikta nastaja v lokalu ali v prostoru za vaje rockerskega banda, bi morda preplašila kakšnega gledalca, ki ni ljubitelj muzikalov, a tokrat bi prej kot o tem lahko govorili o predstavi z glasbenimi vložki. Petja ni veliko, je pa vmes slišati celo repanje. Morda bi lahko glasbi pripisali celo to, da je razgibala sicer precej enolične glasove igralcev, ki ponavadi prej posegajo po različni glasnosti kot po drugem izrazju. S pomočjo melodij so tako verzi s svojimi poudarki prišli še bolj do izraza.
Če za trenutek pustimo formo ob strani in se posvetimo še vsebini, bi tudi o njej lahko zapisali, da je zimzelena. Le kdo se danes ne ukvarja s svojim videzom? Le koliko med nami se skriva za njim, verujoč, da njihove umske sposobnosti in talenti niso dovolj? Romantična prevpraševanja kažejo na nenehno nedosegljivost idealov, ciljev, ki smo si jih zastavili, ki so podrejeni zunanjemu izgledu. Svetu, polnem prehranskih motenj, neštetih oblikovalcev telesa, vikendaških plastičnih operacij in pumpanja botoksa pod sleherni kotiček kože, kjer si vsaka druga najstnica želi izgledati kot Kim Kardashian, je predstava, kot je Cyrano de Bergerac, še kako potrebna. Glede na odziv publike, ki je v torek zahtevala, da se ji gledalci kar šestkrat poklonijo, jo bo zagotovo videti tudi na novi lokaciji, kjer bomo lahko predstave ansambla SNG Drama gledali v prihodnjih nekaj sezonah – na področju ljubljanskega Litostroja.
Pia Nikolič
