Izjemoma se bomo podali na področje literature za otroke, da obeležimo gostovanje Slovenije na mednarodnem knjižnem sejmu za otroke v Bologni. Državo bodo tam predstavljali občutno mlajši avtorji kot tisti, ki so bili izbrani za gostovanje v Frankfurtu, poleg tega pa bodo tudi ženske zastopane enakovredneje. Da pa ne bi le sledili smernicam Javne agencije za knjigo, smo se odločili, da vam tokrat predstavimo knjigo avtorice iz Marezig, ki je svojo 24. knjigo lani izdala pri koprski založbi Libris (in se sejma v Bologni ne bo udeležila).
Nelda Štok-Vojska se je rodila pol leta pred kapitulacijo Italije v drugi svetovni vojni. Danes članica Združenja književnikov Primorske je pretežni del svoje delovne dobe preživela v raznih upravnih in občinskih službah v Kopru in Sežani. Svojo prvo knjigo Istrske beštijce pa je izdala leta 1995. Njen opus se že po naslovih sodeč giblje po domačih krajih. Besedo »Istra« najdemo še v imenovanjih njenih del, kot so: Istrani pravijo, Moja deštra Istra, Antonci v Pridvoru, Istrjani na obali in Istrske štorjice.
Pisateljica tudi tokrat ostaja v Istri, saj je v knjigi zbrala zgodbe o različnih živalih, ki jih je na tem področju moč najti. Na prvem mestu se tako lahko spoznamo z oslom. Vsaki od živali je namenila eno poglavje, v katerem lahko nekaj izvemo o zverinici in o njej preberemo kratko pesem oziroma uganko. Oslu, ki ga je danes vse redkeje srečati na kmetijah južne Primorske, sledi koza, ki nam razloži, da se je v istrskem grbu znašla, ker je simbol uma. Sicer pa so opisi prepleteni še s hudomušnimi domislicami in izmišljenimi zgodbami življenj narisanih živali.
Hišne zverinice so zato le delno poučno čtivo, saj je večji del njihovih opisov namenjen razvedrilu, a to ne pomeni, da v knjigi ne bomo izvedeli zanimivosti, kot so tiste, »da se muha spozna na strani neba, da je molj pravi umetnik, da netopir prespi zimo, da deževnik diha brez pljuč, da podgane zaslutijo prihajajoči bombni napad« in podobno.
Skozi knjigo se tako sprehodimo mimo živali s kmetije, hišnih zverinic, prebivalk vrta in ugank o živalih. Vse to spremljajo simpatične enostavne podobe, ki jih je narisala Karin Berce. Karikaturistične živalice so narejene z nežno črno obrobo, pobarvane pa kar z različnimi vzorci, ki bolj spominjajo na babičin prt kot na teksturo živalske kože ali dlake. Vse skupaj zato izpade kot otroški kolaž. Tudi risba je namreč zelo poenostavljena.
Prvoosebne pripovedi lahko otrokom zbudijo občutek, da se resnično spoznajo z različnimi živalmi, kar je zanimiva strategija za rušenje stigme okoli tistih, ki jih »ne maramo« toliko, saj nimajo človeku podobnega obraza in se nam zato zdijo grde, ogabne in posledično dostikrat nevredne življenja. Ko bodo otroci spoznali ljubkega deževnika Dežija ali pajka Mrežkota bodo mogoče dvakrat razmislili, preden ju bodo instinktivno pahnili v smrt. Tudi onadva v svetu namreč igrata svojo vlogo.
Pia Nikolič
