Ekscentrični ljubljanski četverec se vrača na spletne platforme in koncertne odre z novim, najbolj iskrenim in melanholičnim albumom do sedaj. Juca Bonaca, Benjamin Krnetić, Peter Frankl in Filip Đurić s pomočjo mnogih glasbenih tovarišev in gostov na novi plošči izražajo izkušnje ponočevanja, ki se razvleče v naslednji dan, čustva in travme, ki jih prinaša streznjenje ter dolgoročne posledice. Seveda pa ni vse osebna izpoved naveličane žurerske mladine iz prestolnice, saj je kolektiv kar dobro artikuliran. Beg v zabavo in pretok izkušenj v glasbo namreč narekuje čisto legitimen vzrok, ki tiči v socialnih, ekonomskih in političnih spremembah, ki se dogajajo na domačih tleh, najbolj izrazito pa v najlepšem mestu na svetu, kot Ljubljani pravi njen nepremagljivi župan Zoran Janković.
Opevanje gentrifikacije in drog – kje smo to že slišali? Prav na njihovem prejšnjem albumu Trans tri leta nazaj, a razlik je kar nekaj. Takrat so se v besedila vrivali pokloni in asociacije na Klemna Klemna, Otroke socializma, Borghesijo, Big Foot Mamo in še nekatere pomembne glasbene osebnosti ter zasedbe. Kot nek čisto svojstven poklon domači popularni glasbeni kulturi, ki je svoj vrh doživel v tem, da so za eno skladbo sodelovali z našo kraljico popa osemdesetih in devetdesetih, pevko Videosexa Anjo Rupel. V tem pogledu je bil prejšnji album tudi bolj pozitivno naravnan, četudi so se vanj vrivale mnoge problematike. Prejšnji trans je nadomestila Nemoč, kot so poimenovali nov plošček, ki preslikava negotovo prihodnost, frustracijo zaradi tega, posledično pa še vedno beg v uživanje vseh vrst substanc, za katere navadni smrtniki še nikoli niso slišali. Zvezde popularne kulture pa nadomestijo bolj temačne reference na denimo arhitekturno firmo Bevk Perović; Kaval Group, ki bo kmalu prevzel polovico vseh pomembnih gostiln in restavracij v Ljubljani; Amazon in recimo Netflix, v katerem se njihovi frendi utapljajo raje, kot da bi se družili z njimi.
Čeprav se SBO označuje za trapersko izkušnjo, slednja že pri prejšnji plošči, še bolj pa pri novi, teži tudi k drugim popularnim žanrom, kar se kaže tako z vdori drum’n’bassa in rythm’n’bluesa kot tudi afriških elementov in balkanskih zvočnih komponent. Album posledično veže traperska rdeča nit v zvoku, a se z vsako skladbo na drugačen način od njega dovolj oddaljuje, da ni preveč monoton in ohranja naše zanimanje. Zato je tudi težko izluščiti nekaj prav posebnih skladb, saj so vse lahko pohvalno samosvoje in intrigantne. A recimo, da med štirinajstimi komadi izstopa Shinigami, ki je postal tudi uradni singel z videospotom, hitro pa se navežemo tudi na skladbi Kolje noč in Babilon, čeprav bo verjetno vsakega posameznika pritegnila kakšna druga pesem. Lahko pa nas skrbi, kako se bo zgodba odvijala po Nemoči, če se nekoliko spustimo v črni humor. Če jih naslednji stadij ne bo izstrelil v pozitivne višave, čaka tudi njih (vsaj v tematiki za naslednji album) samo še gotova smrt, ne zgolj Smrt boga in otrok, kot se skriva za kratico njihovega imena.
Brigita Gračner
