Recenzija: Repeticija do vrhunca

Slovenija šteje, režija: Sebastian Nübling in Jackie Poloni, Slovensko mladinsko gledališče, 9. 4. 2024

Po prvih petih minutah predstave sem začela upati, da to ne bo spet ena tistih predstav, pri katerih bolj uživajo igralci na odru kot gledalci pod njim. Sedem jih je namreč v ritmu ne prav razgibane elektronske glasbe strumno hodilo proti robu odra. Sčasoma so se jim začeli izrazi na obrazih vse bolj spreminjati v groteskne, njihovi koraki so bili udarnejši in na ustnicah se jim je potiho začela izrisovati beseda: »Slovenija«, ki so jo ponavljali vse glasneje.

Po sicer razvlečenem začetku sem ugotovila, da ne bo šlo za konvencionalno predstavo, ampak da je bolje, če jo začnem sprejemati kot plesno predstavo. Igralci so se od prvega do zadnjega v njej najbolj izkazali prav na področju zmožnosti lastnih teles, ki so jih prignali do konca. Celo tako daleč, da se je Primožu Bezjaku in Vitu Weissu do konca igre na prsnem košu že pošteno poznala rdečica od konstantnega udarjanja pesti v telo.

Slovenija šteje je na nivoju teles ustvarila gladiatorski spektakel, v katerem so igralci brez vsakršnih pripomočkov ali scene in zgolj z ustvarjanjem več valov intenzivnosti prikazali banalnost obstoja navideznega termina nacionalne državne tvorbe. Skozi stopnjujoče ritme je vsak od njih na podlagi lastne identitete, ki se je oprijema v resničnem življenju, predstavil katerega od absurdov, ki se pojavljajo v slovenskem vsakdanu ali ki se vrtijo okoli razumevanja, kaj naj nam bi ta pomenil.

Zavezanost tradiciji, ustava, ki obstaja samo na papirju, (ne)pravica do govora, razumevanje spolnih vlog, obrekovanje, »lajanje« na vsako »vrženo kost« in druge »kvalitete« slovenskega naroda so še posebej stopile v ospredje. S poustvarjanjem teh trenutkov, ki so se vseskozi ponavljali in stopnjevali, so igralci navidez običajne teme pripeljali do ekstatičnega vrhunca, v katerem so se začeli obnašati kot ponoreli.

Čeprav bi lahko predstavi na prvi pogled očitali, da je preveč samonanašalna, so se avtorji lotili tudi tega aspekta. SMG je pač prostor, v katerega zahajajo ljudje, ki jim je blizu racionalna kritika družbe. Večkrat pa se zgodi, da se zato na njegovih odrih uprizarjajo predstave, ki kaj več od površinske kritike malomeščanstva ne razvijejo. Lahko bi celo dejali, da so predstave narejene in obiskane samo s strani ljudi, ki se s takšnimi idejami že tako ali tako strinjajo. S tem pa se tako ideje kot ljudje zapirajo v mehurček, znotraj katerega se zdi vse lepo in smiselno, znotraj katerega se lahko mirno pogovarjamo tudi o temah, o katerih se ne strinjamo, namesto da bi predstavo povedli v kakšen vaški dom, kjer jim multikulturnost in raznolike identitete niso tako blizu. A tukaj se je v predstavi izpostavila Lea Aymard, ki je naslovila prav to. Torej, kaj je smisel umetnosti in konkretno, ali je tudi predstavo, ki jo pravkar gledamo, smiselno sploh ustvariti. S tem nas še bolj spodbudi k temu, k čemer nas vabi celotna predstava, k nadaljnjemu prevpraševanju profanosti na povsem filozofskem nivoju nenehnega dvoma.

Pia Nikolič

Back to top button