Ljubitelji stripov se včasih trdno držijo tistih, ki so jim prirasli k srcu. Ljubitelje Alana Forda boste recimo težko prepričali, da se lotijo epizod humorističnih mafijskih Spaghetti Brothers, navdušence nad Diabolikom pa morda še težje, da se lotijo japonske mange v podobnem stilu. Podobno lahko slišimo od širše stripovske publike, ki ni in noče seči dlje od Asterixa, Srečnega Luke ali stripov Mikija Mustra, zato naj danes spregovorimo o Garulfu, fantazijski stripovski seriji, ki ima vse možnosti, da se pridruži omenjenim kultnim delom.
Strip združuje tradicionalne pripovedke, bajke, pravljice, mite in legende, ki jih spoji v novo zgodbo o žabcu, ki si je želel postati človek, a si hitro premislil, in o mladeniču, ki za kazen postane žaba, saj je odrasel v popolnega kretena. Vse se še bolj zaplete, ko se izkaže, da sta žabec Garulfo in prepotentni graščakov sin Romuald lahko le ena oseba in ena žaba naenkrat. Če svojo obliko spremeni eden, se avtomatsko spremeni tudi drugi in tako nastane popolna zmeda. Prvi je namreč dober po srcu, drugega bi se najraje na daleč ognili. Vseeno pa se strip odlikuje tudi po tem, da nič in nihče ni povsem dober ali povsem slab, ampak so vsi v neki sivini med enim in drugim skrajnim polom.
Čeprav gre za pravljico, je ta umeščena nekje med srednji vek in renesanso, saj ljudstvo še ni zares razsvetljeno, iz starinskih praks, kot je viteški turnir, pa se že norčujejo, ker naj bi šlo za nekaj davno preživetega.
Skrit humor, ki se kaže predvsem v besedilu, se dotika humanizma, filozofije, razrednega boja, družbene neenakopravnosti, gospodarskih sistemov, ljubezni, odnosov, smrti, okoljevarstva in tudi aktualnih družbenih problemov, kot je izčrpanost. O slednji pridiga ostarela dojilja, ki poskuša mlado princeso prepričati, da si ne želi moškega, »ki ves svoj čas zapravlja za preganjanje zmajev /../ Takšni kar naprej odhajajo v križarske vojne, se med potjo domov valjajo po beznicah, potem ubijejo še enega zmaja za počez in kar naenkrat se znajdete v postelji z izgorelim človekom!«
Slaba stran tega dobro napisanega in izjemno zabavnega stripa, ki ga je kar težko odložiti iz rok, je ta, da je vseh šest epizod v dveh knjigah izšlo že med letoma 1995 in 2002, zato si verjetno ne moremo obetati nadaljevanj, kljub temu, da ima serija neverjeten potencial. Prepoznali so ga tudi pri izolski založbi Graffit, za katero pa zvesti bralci zadnje čase ugotavljajo, da se sooča z nekaterimi problemi. Število napak, ki jih najdejo v tiskanih izvodih različnih stripovskih serij se namreč povečuje, le upamo lahko, da se bo glede tega kaj spremenilo. Nenazadnje prevajajo same udarne naslove, pod njihovim okriljem pa prevaja tudi izjemna prevajalka Špela Žakelj, ki se je znašla celo med letošnjimi tremi nominiranci za nagrado Vasje Cerarja za najboljši prevod stripa. Gre za isto prevajalko, ki iz francoščine že leta prevaja Asterixa.
Doslej v slovenščini neznanima avtorjema, ki sta ustvarila Garulfa, je zato vredno dati možnost, da vas prepričata, da slučajno ne bo prehitro zmanjkalo že znanih naslovov.
Pia Nikolič
