Strah nas je tistega, kar nam ni znano, pa čeprav je »strah votel, okoli ga pa nič ni«. Strah nas je tudi tistega, česar ne moremo stlačiti v predhodno določene predale, čeprav smo si dimenzije omare nekoč v preteklosti določili sami. Na strah pa pogosto odreagiramo z nasiljem, zavračanjem, diskriminacijo.
Polemike okoli tega, ali je zadnja boksarska prvakinja na olimpijskih igrah v Parizu ženska ali moški, so odličen primer takšnega strahu, nepoznavanja in nerazumevanja. Vsak od nas se pač rodi drugačen, že če gledamo samo na kombinacije genotipa ter fenotip in ostalo tokrat pustimo ob strani. Imane Khelif je bila rojena z nekaj več testosterona, ki je hormon, prisoten v vseh ljudeh in skrbi za naš libido, a to, da ga ima nekdo več, še ne pomeni, da je moški. Natančne meje med tem, kdo naj bi bil moški in kdo ženska, pač ni možno postaviti s črto, lahko pa jo približno zamejimo s spektrom.
V Sloveniji je ob komaj dvomilijonski populaciji, kjer se po vaseh vsi poznajo med seboj, verjetno težko razumeti, kako raznolike produkte lahko v človeški obliki rodi narava. V tej množici spolov se najdejo tudi interspolniki, ki so rojeni z biološkimi značilnosti dveh spolov hkrati in imajo ob rojstvu ponavadi že vidne zunanje spolne organe »obeh« spolov. Ker smo zaradi krščanstva ljudje nagnjeni k iskanju polarnosti v družbi, nas takšna odstopanja zmedejo. Tudi zdravniki zato včasih že zelo zgodaj od staršev zahtevajo, da se morajo odločiti, kakšnega spola bo interspolni otrok, zato da ga lahko čim prej podvržejo brezštevilnim operacijam in nenehnemu nadzoru. Starši se šele tedaj zavejo, kako banalen je lahko izrek, kot je: »Saj mi je vseeno, kaj bo, v vsakem primeru ga bova imela enako rada.«
To so besede, ki jih starša Polly v istoimenskem stripu namenita otroku, ki še lebdi v tekočini maminega trebuha. Njuna ljubezen se na Pollyjino srečo zaradi pripisane ji interspolnosti res ne zmanjša, ju pa pripelje do številnih nemogočih odločitev.
Strip o pričakovanju otroka, ki se rodi interspolen, ter o njegovem odraščanju, je v prvi vrsti informativen in izobraževalen proizvod, ki umetniški vidik pusti nekoliko v ozadju. Slika je narejena s tušem (na moker papir) in precej bazična, elementarna, brez kvadratkov ali razgibanih kadrov in se ozadjem povsem odreka. Namesto črnega je uporabljeno zeleno črnilo, namesto plastičnosti pa so liki ploskoviti. Še največ razgibanosti je zaznati v postavitvi elementov na stran, ki na trenutke deluje, kot da bi šlo za formo slikanice.
Polly je tako še eden v vrsti stripov založbe VigeVageKnjige, ki se ukvarjajo z vprašanjem spola, a je pri pravkar izdani Moški koži opazneje, da je strip izšel primarno kot fiktivna zgodba in je njegovo sporočilo skrito oziroma vpeto v pripoved, medtem ko Polly izpade bolj dokumentaristično. Strip sicer pokriva zelo neznano področje, ki se tudi v Sloveniji dotika kar 36.000 posameznikov, a se je zaradi okorne pripovedi, ki se vrti predvsem okoli zdravstvenih dejstev, težko znebiti pridiha, da gre za »projekten« proizvod.
Pia Nikolič
