
Pred desetimi leti je na TV Slovenija prikapljala nadaljevanka, ki je s svojim konceptom na slovenske zaslone prinesla svežino. Tudi posneta je bila drugače, kot smo bili vajeni, saj za razliko od tedanjih serij na TV Slovenija kamera ni izdajala »televizijskosti« v sitcomovske kadre zataknjenih snemalcev, ampak je bila snemana kinematografsko, filmsko. Deset let kasneje je Življenja Tomaža Kajzerja dobilo drugo sezono.
Koncept je ostal isti: v vsakem delu se Tomaž Kajzer (Matija Vastl) znajde v drugi vlogi moškega višjega sloja, ki opravlja poklic nepremičninskega agenta, duhovnika, izterjevalca, politika, učitelja golfa in kar je še tega. V vsaki epizodi se na različne načine srečuje z ljudmi, ki so prisotni tudi v vseh ostalih nadaljevanjih, le da je z njimi v drugačnem, a v osnovi enakem, odnosu. Katarina Čas denimo enkrat igra njegovo ženo, drugič ljubico, spet tretjič bivšo ženo. Primož Pirnat in Jernej Kogovšek sta detektivski par, ki ga enkrat obtožita zločina, drugič mu pomagata, ko se s kriminalci zaplete sam, spet tretjič kot nekdanja sodelavca na njegovem pikniku pijeta pivo. Nadaljevanko zato lahko razumemo kot neizrazito znanstveno fantastiko, kjer osebe prehajajo med različnimi dimenzijami, a teh prehodov žal ne vidimo, čeprav bi bili lahko najzanimivejši del serije.
Vseeno je opaziti marsikaj, saj je velika odlika serije prav njen videz, pri čemer se je verjetno izrazilo tudi dolgoletno udejstvovanje režiserja Petra Bratuše v oglaševalski sferi. Temu primerno se Kajzer nenehno vozi v luksuznih avtomobilih vseh sort in nahaja v najnovejših objektih, ki jih Slovenija premore, posnetih pod takšnimi koti, da se zdi, da smo v resnici sredi velemest.
Manj močna je nadaljevanka v sami vsebini. Posamezen del je posamezna vinjeta, pri kateri ne iščite globine, kritike ali česa podobnega. Bratuša je sicer v intervjuju za MMC dejal, da »vse Kajzerje povezuje to, da so v svojem delu uspešni in da se okolje na njihov uspeh ne odziva na način, kot bi si morda želeli. Slovensko povprečje – in to seveda ne velja samo za Slovence – poskuša zatreti vsakogar, ki izstopa, ki se dvigne nad večino. Tomaž Kajzer je v očeh okolice vedno nekdo, ki mu je treba malo porezati krila.« Po drugi strani pa trdi, da je v nekaterih epizodah ta lik res pravi prasec. Mar ni dobro, da prascem porežemo krila? To vprašanje je zagotovo povezano z načinom obravnave teme spolnega nadlegovanja, ki se ga loti na način, da ga velikemu kretenskemu koreografu pravzaprav podtaknejo.
Kar manjka tej sicer izjemno gledljivi seriji, je zato prav družbenokritičen kontekst, umeščenost v svet, ki ni brez povezav z drugimi dejavniki. Čeprav režiser menda ni želel, da bi njegovi junaki izpadli kot karikature, so prav zaradi te praznosti vseeno populistični stereotipni liki brez globine, ki jih rešujejo življenjsko spisani dialogi in dobra igra. A brez interesantnega koncepta, navdihnjenega z likom Toma Ripleyja iz kriminalk Patricie Highsmith, bi serija verjetno res ostala le lepa slika brez vsebine.
Pia Nikolič