Recenzija: Kavasutra – Ta veseli dan 

ZARŠ, 2024

Ko se je pred dvema letoma od nas poslovil domači kantavtor in aktivist Marko Brecelj, se je v slovenskem alternativnem glasbenem prostoru pojavila bojazen, da bo nastala praznina na področju edinstvenega in odličnega vpeljevanja kritike in posmeha družbi v tekstovje ter aranžmajske izjemnosti hkrati. Brecelj je bil brez primere, a v večna letovišča ni odšel brez nasledstva, četudi se tega ne zaveda in četudi se tega še ne zavedajo njegovi nasledniki. Prav podoben fenomen lahko sedaj po njegovem dvajsetletnem udejstvovanju, ko že lahko cenimo ustvarjanje za nazaj, pripišemo Andreju Fonu in njegovim projektom, kot so Olfamož in Svojat, po podobnih poteh slave pa pluje tudi zasedba Kavasutra, ki se po prvencu Zlati stojan, lajf in Celje vrača še bolj nabrita z drugo izdajo Ta veseli dan. Slednjo je povila Založba Radia Študent, v sklopu katerega se je Kavasutra kalila med Klubskim maratonom 2020. 

Obravnavani kvartet se je rodil iz Kreativne cone Vrtojba, njegov krušni oče pa je bobnar, tolkalec in pedagog Zlatko Kaučič. Da so njegovi sicer nekrvni potomci, a jim je njegova glasba vsem v krvi, se sliši tako v instrumentalu kot tudi besedilni kritičnosti in cinizmu, ki ju poleg glasbene šole podaja na svoje učence. Njegovi šolarji, ki sestavljajo Kavasutro, so: Ajk Vremec na električni kitari in vokalu, njegov brat Timi Vremec na bas kitari in vokalu, Anton Lorenzutti na električni kitari in vokalu in Robi Erzetič na bobnih. Kot gosta sta se pridružila še David Križaj na klaviaturah ter Julija Lorenzutti na vokalu.

Albumska uvertura z začetkom pesmi Kje si legenda o kralju care nas najprej zavede z melodijo in stilom, ki bi ga bilo lahko slišati na kakšnem Radiu Veseljak ob nedeljskem kosilu. Prav ob goveji juhi, ki jo najdemo na naslovnici albuma. A kaj hitro vse skupaj preide v lomljenje ritmov in zafrkavanje poslušalca v stilu Franka Zappe. Nedeljsko vzdušje se izgubi, okus goveje juhe pa pridobi aromo po ugaslem čiku, spet prav tako kot na naslovnici. V tej maniri pa nas ne preslepijo zgolj enkratno. Ta dvojnost in manevriranje med veseljačenjem ter divjanjem, v čemer so res spretni, deluje kot matrica skozi večino albuma. 

V besedilih obravnavajo vse živo – od plemenitega kralja, vojske, gesla francoske revolucije do evropske migrantske politike in bruseljskih birokratov. Svoje pesmi so dobile tudi znane osebnosti, denimo Branko Grims v Branko’s Dreams Are Made of Screams, Milan Kučan v Forza Milan ter Slavoj Žižek v Cock Hero. Vendarle pa so fer in pokajo šale tudi na račun samih sebe oziroma kakšnih članov zasedbe. Tako je tudi starejši Vremec ob koncu albuma obravnavan v komadu Ajk je choomah.

Plošček Ta veseli dan vsebuje dobršno mero progresivnega rocka, jazza, psihedelije, iznajdljivih solaž, veščih ritmov, tako vreščanja kot tudi umirjenega petja in večglasja. Predvsem pa humorja ter neke domačijskosti, četudi pojejo o križih in težavah. Gotovo pa je, da problemi še nikoli niso zveneli tako veselo.

Brigita Gračner

Back to top button