Razpisna Slovenija

Razpis za razpisovanje razpisov pri centru za razpisne študije

Slovenija bo prihodnje leto praznovala kristusova leta, torej v teh dneh slavimo triintrideseto obletnico plebiscita za neodvisnost in samostojnost Republike Slovenije, ki pa je poleg nove državnosti prinesel tudi nov ekonomski sistem. Po desetletjih delavskega samoupravljanja v kombinaciji s planskim gospodarstvom, ki ga je sicer prelomila vzpostavitev tržnih odnosov med podjetji v sredini 60. let prejšnjega stoletja, smo prebivalci Republike Slovenije dobili tržni kapitalizem in fetiš svobodne gospodarske pobude. Verjeli smo, da lahko trg reši vse naše težave in prepreči diktaturo birokracije in dolgotrajnih dogovarjanj o smotrih podjetja in ciljih delovanja. A prosti trg je pravljica in gospodarska pobuda je svobodna samo za lastnika kapitala. Zato smo tudi v Sloveniji vzpostavili ekonomski trik, ki se kaže kot svobodno gospodarstvo, a za gorami papirologije in leti sestankov skriva prav načrtovanje gospodarstva, le da v svobodnem kapitalizmu gospodarstva ne načrtujejo tisti, ki so vanj najmočneje vključeni – delavci – niti ne mali ali srednji podjetniki, temveč robustna evrobirokracija po nareku velekapitala. Mehanizem načrtovanja gospodarstva v prostoru in času, ko je planska ekonomija zmerljivka, imenujemo javna naročila, razpisi, javno-privatna partnerstva ali kakšen podoben evfemizem za prelivanje javnega denarja v privatne žepe.

Za javna naročila se vsako leto porabi približno dva tisoč milijard evrov ali 14 odstotkov skupnega bruto domačega proizvoda Evropske unije. Javna naročila so z vidika gospodarstva in evropskega povezovanja eden ključnih elementov enotnega trga ter javnim organom omogočajo, da pri naročanju gradenj ali nabavi blaga in storitev dosežejo najboljše razmerje med kakovostjo in ceno. Eden ključnih ciljev javnega naročanja je zagotoviti najboljšo stroškovno učinkovitost pri naročanju gradenj, blaga in storitev, za dosego tega cilja pa je med drugim potrebna konkurenca, to je zadostno število ponudnikov na trgu in v postopkih za oddajo javnega naročila. 

Dva bilijona letno torej državljani Evropske unije zapravimo za naročanje blaga in storitev, ki jih potrebuje celotna javnost, v kar niso všteti razpisni postopki in birokracija, ki zaobsega vsa javna naročila – od barvanja ograje stopnišča v stanovanjskem bloku, do gradnje letališč in jedrskih elektrarn. 

Nekaj malega javnih naročil sicer še vedno ostaja izven razpisov in natečajev. V Republiki Sloveniji je po podatkih Evropskega računskega sodišča takšnih naročil okoli 15 odstotkov, kar je približno enako, kot je povprečje Evropske unije, in za pet odstotnih točk manj, kot je bilo nerazpisnih naročil v Sloveniji leta 2011. 

Veliko bolj zaskrbljujoč – predvsem za evrobirokrate in ljubitelje konkurence – je podatek o javnih naročilih, kjer se na razpis prijavi samo en ponudnik. Na tej lestvici Slovenija vodi v Evropski uniji, saj več kot tri četrtine javnih razpisov ne prejme več kot ene prijave. To je kar petdeset odstotnih točk več, kot je bilo takšnih naročil v Sloveniji leta 2011, pa že takrat je bila Slovenija nad povprečjem Evropske unije. Simptom neobstoja konkurence lahko odraža dve dejstvi: bodisi je velika večina vseh razpisov v Sloveniji prirejena za že vnaprej izbranega ponudnika bodisi javno naročanje kot tako ne opravlja svoje zgodovinske poklicanosti in v resnici deluje kot spodbujanje polnjenja zasebnih žepov na račun javnih potreb.

Po podatkih Evropskega računskega sodišča lahko torej sklepamo, da je Slovenija, če ne absolutna evropska prvakinja po nameščanju razpisov, pa vsaj med vodilnimi državami Evropske unije. Veliko večji problem za javno blaginjo kot prirejanje posameznih razpisov, je gospodarski sistem, ki temelji na razpisih. Če je za javni blagor potrebno pobarvati ograjo na stopnišču v stanovanjskem bloku ali pa zgraditi letališče, ta javni blagor seveda ne bo nič bolj dosežen, če se na razpis prijavijo številna močno konkurenčna podjetja, ali pa se prijavi samo podjetje, ki ga hišnik vodi v popoldanskem času. Veliko pomembneje je, kako je bilo delo opravljeno in koliko nas je stalo. Prav zato razpisna politika, ki temelji na izbiri najugodnejšega izvajalca, nikoli ne obrodi zadostnih rezultatov. A če vprašamo evrobirokrate, je rešitev za slabo delo jasna – še en razpis in tako vsakih nekaj let. Denar pač mora krožiti, a ne?

Konkurenca torej ne vpliva na kvaliteto izvedenega dela, ki smo ga javno naročili, temveč samo na kvantiteto denarja na računu zasebnega podjetja. Tega se zavedajo tudi evrobirokrati, vendar je konkurenca med prijavitelji na razpise v interesu evropske birokracije kot take. Konkurenca na razpisih namreč dobro zakriva odločevalski mehanizem, ki gospodarstvo načrtuje, torej evropsko birokracijo, ki razpise pripravlja. Če iz razpisov umaknemo konkurenčno borbo privatnikov za javni denar, se bodo ljudje prehitro začeli spraševati, zakaj ravno tisto podjetje dobiva naš denar in ali ne bi bilo dobro, da bi tudi mi malo odločali o gospodarstvu. To pa bi bilo že plansko gospodarstvo, ki v gospodarsko svobodni Evropi nima mesta, saj smo se namreč odločili za svobodo gospodarske pobude, to je plansko gospodarstvo, ki ga načrtujejo evrobirokrati, ne pa delavci.

Jaka Virant

Back to top button