Razbijamo tabuje: Jon Kanjir, najmlajši prostovoljec v Slovenskem društvu Hospic

»Ker imam stik z umirajočimi, živim bolj bogato in polno.«

Jon Kanjir je prostovoljec in zunanji sodelavec pri Slovenskem društvu Hospic, novinar pri radiu Ognjišče in nekaterih drugih medijih, motivacijski predavatelj na osnovnih šolah in različnih dogodkih, prostovoljni gasilec in še in še bi lahko naštevali. V Slovensko društvo Hospic ga je pot pripeljala po tem, ko je izdal svojo drugo slikanico za otroke, v kateri se junak Luka spopade z lastnimi čustvi, ko pogine njegov štirinožni prijatelj. V Slovenskem društvu Hospic so slikanico začeli uporabljati kot gradivo za pomoč otrokom pri prebolevanju in razumevanju izgube, Jon pa je tam postal najmlajši prostovoljec.

Njegov optimizem in dobra volja sta nalezljiva in kljub temu, da sva se pogovarjala o smrti, je bil pogovor prijeten in lahkoten. »Na smrt ne smemo gledati kot na nekaj grozljivega, kot na poraz. Smrt je ena najbolj naravnih stvari. Vsega je enkrat konec in ravno to zavedanje, da se bo vse enkrat končalo, je opomnik, da je treba živeti življenje,« pojasni Jon.

Slovensko društvo Hospic temelji na prostovoljcih

Glavne naloge Slovenskega društva Hospic so spremljanje umirajočih, delo z žalujočimi (tako odraslimi kot tudi otroci) in detabuizacija smrti v družbi. Prostovoljci postanejo spremljevalci umirajočih ljudi: »Naloga prostovoljca je, da si tam za to osebo in se ji prilagodiš – lahko se pogovarjamo o življenju, o smrti, pojemo pesmi, beremo knjigo, se gledamo v oči, štrikamo skupaj ali pa samo v tišini skupaj preživljamo čas. Mi smo tam zato, da obogatimo in olepšamo zadnje ure, dni, tedne. Zelo pomembno je, da smo prostovoljci, saj gre tako za osebno darovanje časa. Ne gledaš na uro, ampak veš, da si tam s plemenitim poslanstvom.« 

Hkrati prostovoljci skrbijo tudi za to, da se o tabu temi – smrti – čim več govori v javnosti. V ta namen organizirajo različne dogodke, med katerimi so morda najbolj znani Hospickafeji, pogovorni večeri z različnimi gosti, s katerimi razpravljajo o življenju, smrti, minevanju, poeziji … »Namen teh dogodkov je, da odpremo te teme in tudi da povemo, da smo tu, ko nas boste potrebovali. Če se o smrti pogovarjamo, nam je veliko lažje to sprejeti, lažje je tudi žalovati, če smo o tem že prej razmišljali. Drugače je smrt povezana s strahom in nepoznavanjem,« pojasnjuje Jon.

O smrti je treba razmišljati

Pri mladih Jon opaža strah pred smrtjo, celo pred pogovorom o tem. Večkrat se je že zgodilo, da je ta pogovor načel, pa so se ljudje branili, da se o tem ne želijo pogovarjati, celo besede »smrt« niso želeli izgovoriti: »To je pomembna tema. Smrt dojemamo kot nekaj groznega, kot tragedijo, kot čisto nekaj drugega, kar v resnici je. Smrt je del življenja in smrti ni brez življenja. Najprej je življenje – dajmo se osredotočiti na življenje, a hkrati sprejeti, da bo nekoč vsakega življenja konec. Seveda smo žalostni, ko nekoga izgubimo, tudi delo z umirajočimi je lahko na trenutke žalostno, hkrati pa človeka opolnomoči. Na smrt se moramo pripraviti in razrešiti ta strah, ki nas hromi.«

Na to razumevanje smrti po njegovem mnenju vpliva tudi to, da dandanes minevanje skorajda zanikamo: »Vsi bomo nekoč umrli, vsi se bomo soočili z izgubami. To lahko zanikaš, potem si pa slej kot prej s tem soočen in je bistveno težje živeti naprej.«

Referendum o pravici do prostovoljnega končanja življenja

Ker se bomo o soboto odločali o tem, kaj menimo o pravici do prostovoljnega končanja življenja, Jon pa je vsakodnevno v stiku z umirajočimi, sva odprla tudi to temo: »Najprej naj povem, da sočustvujem z vsemi, ki razmišljajo o tem. Ko je nekdo v položaju, da ne vidi več nobenega smisla v življenju, to pomeni hudo eksistencialno krizo, nečloveško grozo in lahko si samo predstavljam, v kakšni stiski je ta človek. Zato se vedno najprej vprašam, če je tako huda stiska, kako lahko pomagamo? Vsi skupaj mu moramo pomagati – družba, zdravstvo, mi … Ker s to situacijo se lahko soočim jaz, lahko se mi to zgodi jutri, ali pa moja mama ali pa tvoja mama … Zato bi morali v prvi vrsti urediti paliativno oskrbo, da bi vsak človek lahko dočakal lepo in dostojno smrt. Prepričan sem, da bi večino stisk teh ljudi zaradi psihičnih ali fizičnih bolečin z dovolj dobro paliativno oskrbo lahko rešili. Hkrati pa bi jim to dalo čas, da bi se na smrt pripravili in tudi da bi se na smrt pripravili svojci in se imeli možnost posloviti. Treba je vedeti, da si večina želi življenja, ne smrti. Samo teh muk, v katerih so, ne morejo več preživljati.«

»Kako to zdržiš?«

Jon s strani vrstnikov in družbe večkrat sliši vprašanje, kako zdrži, ko spremlja umirajoče: »Tako prostovoljstvo te oblikuje. Vsakič, ko spremljaš umirajočega ali žalujočega, se te to osebno dotakne in  da posebni opomnik vsem nam, ki še živimo, o tem, kaj je smisel življenja – kaj so stvari, ki v življenju zares štejejo. To je res poslanstvo, ki nas vse bogati. Ker imamo stik z umirajočimi, živimo bolj bogato in polno.«

Za konec sem ga vprašala, kaj se lahko naučimo od umirajočih. Česa se tisti na smrtni postelji najbolj spominjajo? »Odnosov, ljubezni, prijateljstev. Zato se imejmo radi danes, jutri in še naprej!«

Petra Znoj

Back to top button