Koalicija KUL je ostro napadla vseh sedem do sedaj sprejetih vladnih ukrepov za omilitev posledic epidemije. Opozicijske stranke bi se zadeve lotile povsem drugače. Kako se razlikuje pristop k odpravljanju posledic epidemije obeh političnih polov? Kje so bistvene razlike?
Medtem, ko je Karl Erjavec umaknil kandidaturo za mandatarja dokler ne bodo vsi poslanci ozdraveli in tajno glasovali o nezaupnici. In medtem, ko pričakujemo že osmi paket ukrepov za omilitev posledic epidemije, se še vedno ni polegel prah niti za prvimi sedmimi paketi protikoronskih ukrepov. Ker so opozicijske stranke, zbrane v koalicijo KUL, že vložile podpise za glasovanje o nezaupnici trenutni vladi Janeza Janše zaradi škodljivega delovanja, smo preverili v čem se razlikuje pristop spopadanja z epidemiološko krizo med obema stranema oziroma kaj bi bilo drugače, če bi državo, v teh neobičajnih časih, vodila trenutna opozicija.
Kako neuspešno se je epidemije in njenih posledic lotila trenutna vlada opažamo v vsakodnevnem življenju. Ogromno število ljudi se spopada z depresijo ter drugimi psihičnimi težavami, predvsem je zaskrbljujoče, da se hude oblike stisk pojavljajo že med najmlajšimi. Številna podjetja zapirajo svoja vrata in zavod za zaposlovanje je vsak dan bolj poln. Po številu umrlih smo najslabši na svetu. Represija nad državljani je presegla vse sprejemljive meje. Kljub temu pa ukrepom ni videti konca. Prav zato opozicijske stranke, že od prvega protikoronskega ukrepa naprej, opozarjajo na nesprejemljive poteze vlade in na zgrešene ukrepe, ki ne prinašajo želenih rezultatov in bi se jih same lotile drugače.
Ob vložitvi glasovnic v petek, je predsednica SAB Alenka Bratušek okrcala ukrepe, ki so pripeljali do tega, da smo prvi na svetu po smrtnosti ter dodala: ”Šole imamo zdaj zaprte tri mesece, praktično pa že celo leto. Tudi tu smo prvi na svetu.” To pa seveda ni edino kar koalicija KUL očita vladi. Kateri so bili tisti ukrepi vlade Janeza Janše, ki jih stranke združene v koalicijo KUL ne bi nikoli sprejele ampak bi se le teh lotile povsem drugače? Če bi namesto trenutne vlade, državo vodila druga politična opcija, šole ne bi bile zaprte, ne bi imeli policijske ure, lahko bi se gibali med občinami, ne bi bilo represije nad državljani, izražanje mnenj bi bilo dovoljeno, državljane ne bi silili k uporabe aplikacije za pametne telefone, vladavina prava ne bi bila ogrožena, prav tako ne bi bilo napadov na medije in na neodvisne institucije …
Vrinjenci med protikoronskimi ukrepi
Nepremostljivi razkol v politiki se je pokazal že takoj na samem začetku širjenja covid-19, lanskega marca, ko je žvižgač Ivan Gale razkril dokumente o sporni nabavi medicinske opreme, poglobil pa se je, ko je začela vladna stran v protikoronske ukrepe umeščati stvari, ki nimajo nobene zveze z zdravstveno krizo. Opozicijske stranke vladi poleg neustreznega spopadanja s krizo, ki naj bi bilo politično namesto strokovno, očitajo tudi spodkopavanje pravne države in korupcijo. Po njihovem prepričanju se, od prevzema oblasti marca lani, sistematično kršijo temeljna načela ustavne ureditve, kot so delitev oblasti, spoštovanje neodvisnih ustanov in svoboda medijev. To so stranke
koalicije KUL zapisale tudi v predlogu o nezaupnici: “Pred našimi očmi se izvršuje sicer neizrečen, a neprikrit poskus stranke SDS, da z zlorabo ključnih institucij na podlagi avtokratskih prijemov, korak za korakom, spodje te družbene in državne temelje, redefinira ustavne norme, zaneti razdor in zakocka naš mednarodni položaj.”
Opozicijske stranke zatrjujejo, da v protikoronske ukrepe ne bi vstavile predlogov kot jih je koalicija: privatizacija zdravstva, ukinitev financiranja nevladnih organizacij, prepoved referenduma, izničenje okoljskih standardov z izločitvijo nevladnih organizacij iz ključnih okoljskih postopkov, prisilno upokojevanje, zaprtje občinskih meja, enormne kazni za vse, ki protestrajoi proti vladi, pa tudi za tiste, ki si drznijo sneti masko medtem, ko malicajo rogljiček na cesti in pa na sploh (pre)hude represivne politike. Razlika bi bila tudi v tem, katere skupine bi prednostno dobile pomoč. V primeru, da bi bila na oblasti trenutna opozicija, bi več namenila upokojencem in brezposelnim, manj pa duhovnikom, ki so že tako ali tako upravičeni plačila davkov. Predvsem pa bi opozicija, združena v koalicijo KUL, imela bolj transparenten način delovanja in ustreznejšo komunikacijo z državljani, ki jih ne bi krivila za neuspeh slabo zamišljenih ukrepov.
Slovenija v primeru, da bi bile na oblasti opozicijske stranke, ne bi prestopila iz kluba evropskih držav, ki zagovarjajo vladavino prava, v klub držav, ki mu nasprotujejo: “Leta 2020 se je pokazalo, kar je SDS že pred leti napovedovala z ‘drugo republiko’: z ignoriranjem ustavnega načela delitve oblasti in neodvisnosti nadzornih institucij in pritiski na medije prevzeti nadzor nad delovanjem prvih in poročanjem drugih ter tako omejiti možnosti za kritično oceno dela vlade in posledično povečati možnosti za obstanek na oblasti tudi po naslednjih parlamentarnih volitvah. Takšna prizadevanja vlade SDS so v izrazitem nasprotju z vizijo države, za katero smo se državljani Slovenije zavzeli na plebiscitu pred tridesetimi leti.”
Zdravstveni ukrepi
Povsem drugačne ukrepe bi opozicija sprejela na zdravstvenem področju, saj bi se bolj opirala na stroko kot na politiko. Stališče koalicije KUL je, da se vlada ni znala učinkovito spopasti z epidemijo covid-19, zaradi česar je Slovenija na samem vrhu svetovne lestvice umrlih na milijon prebivalcev. Namesto, da bi se vlada ukvarjala z jesenskim valom, se je s političnimi menjavami na vodilnih položajih, predvsem v policiji. “Od tod prepozni ukrepi, nejasna in grozeča komunikacija ter dramatično visok smrtni davek, predvsem med najstarejšimi,” lahko preberemo v predlogu nezaupnice koalicije KUL.
Napake vladne protikoronske politike, ki jih same ne bi zagrešile, so opozicijske stranke strnile v tri točke. V prvi točki vladi očitajo nezadostno pripravljenost na drugi val, kjer še posebej izpostavljajo, da se je širjenje znotraj države razmahnilo zaradi napačnega pristopa pri izdajanju karantenskih odločb, s čimer smo zamudili priložnost za učinkovito epidemiološko sledenje okuženih: “Eksponentni rasti in močno povečanemu številu okuženih je sledila preobremenitev zdravstvenega sistema s Covid-19 bolniki, s tem pa je prišlo tudi do izrazitega omejevanja možnosti zdravljenja vseh ostalih bolnikov. Na ta način so se nedopustno dolge čakalne dobe še dodatno povečale.” Še huje pa je vlada zgrešila pri zaščiti varovancev domov za starejše občane, ki so drugi val pričakali “kadrovsko in organizacijsko oslabljeni, brez pravih možnosti premeščanja in razporejanja okuženih po drugih institucijah.” Kar naj bi pripeljalo do številnih nepotrebnih smrti starostnikov.
V drugi točki vladi očitajo, da ni analizirala, niti poskušala razumeti, kje in zakaj se epidemija najhitreje širi. Sami bi se zadeve lotili na bolj strokovni podlagi. Vzpostavili bi sistem zbiranja relevantnih podatkov o izvoru okužb, na podlagi katerega bi sprejemali smiselne ukrepe. Trenutna vlada ni spremljala napovedi in razvoj drugega vala epidemije, “ampak je dva meseca povsem neutemeljeno valila krivdo na neodgovorno mladino med poletjem, na protestnike, na zasebna druženja in splošno neodgovornost ljudi.” Vse skupaj pa se je poslabšalo z nenehno spreminjajočimi se, nejasnimi navodili: “Napačna in slaba komunikacija vlade in glavnega govorca sta med ljudi vnašala zmedo in nezaupanje do ukrepov in tudi do vlade, ki ni znala pritegniti in prepričati ljudi k sodelovanju, ampak je iskala rešitve v represivnem aparatu in zviševanju kazni.”
Opozicijske stranke zatrjujejo, da epidemije ne bi izrabile za prevlado ideoloških tem nad zdravstvenimi. Prav zaradi posvečanja napačnim temam, vlada Janeza Janše ni ugotovila, da se največ okužb širi na delovnih mestih in ni sprejela pravilnih ukrepov, zaradi česar je decembra epidemija ušla izpod nadzora: “Zaradi napačne in neustrezne stimulacije so ljudje s sumom na covid-19 ali z blagimi simptomi pogosto hodili na delo, namesto da bi ostajali izolirani v domačem okolju. Kljub tveganim stikom so morali prihajati na delo, saj niso imeli nobenega dokumenta, s katerim bi izkazovali stik in ki bi jim hkrati nalagal obveznost, da ostanejo doma in jim tudi omogočil prejemanje denarnega nadomestila za odsotnost. S tem je vlada povsem izgubila nadzor nad epidemijo.”
Če je verjeti opozicijskim strankam združenim v koalicijo KUL, bi same ravnale povsem drugače in morebiti bi spopadanje s posledicami epidemije imelo drugačen rezultat kot sedaj, ko imamo eno izmed najslabših epidemioloških slik na svetu in nas že evropske institucije opozarjajo na pretirano poseganje v človekove pravice državljanov, svarijo pred posegi v medije in pomembne državne institucije ter se čudijo našemu odklonu od načela vladavine prava. Prav zato koalicija KUL ugotavlja: “Pri širjenju epidemije torej ne gre za neodgovornost državljanov, pač pa za neodgovornost vlade …”
