- Finžgar je sicer velik del svojega življenja razkril v avtobiografski pripovedi Leta mojega popotovanja, ki je nastala med vojno. V tem obdobju je bil ob bombnem napadu ranjen, izgubil je sluh.
Pri založbi Mladinska knjiga je ob letošnji 150. obletnici rojstva pisatelja Franca Saleškega Finžgarja v zbirki Album izšla obsežna monografija Franc Saleški Finžgar – vera v resnico, lepoto in pravico avtorjev Janeza Bogataja in Mihaela Glavana.
Kot so zapisali pri založbi, je Finžgarjeva kulturna in družbena dejavnost daleč presegla njegovo duhovniško poslanstvo. Slovensko predvojno in povojno kulturno krajino je zaznamoval predvsem kot pisatelj, a tudi kot urednik, publicist, založnik in ustanovni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Glavan je biografijo, spleteno od Finžgarjevega otroštva, šolanja in študija do duhovniških službovanj, povezal z analizo njegove leposlovne ustvarjalnosti. Finžgar je na svoji literarni ustvarjalni poti prešel od mladostne narodopisne ljudske in zgodovinske proze k psihološki, estetsko in socialno angažirani žlahtni slovenski ljudski povesti in drami.
“V pisatelju sta že od dijaških let tleli upornost zoper tujo gosposko in želja po uveljavljanju domoljubja in svobodoljubja. /…/ Finžgarjevo slovstveno delo je močno in trdno zvezano z domačim okoljem in slovenskim človekom, predvsem kmečkim, odseva pa tudi družbeno in politično dogajanje skozi desetletja njegovega dolgega življenja,” je med drugim zapisal Glavan.
Pisateljevo dinamično življenje v monografiji še dodatno ilustrirajo nove zgodbe in pojasnila iz družinskega izročila, ki jih je, skupaj s spominskim pričevanjem, prispeval Janez Bogataj.
“Mojega starega strica, župnika, pisatelja in akademika Franca Saleškega Finžgarja sem imenoval stric Jur. Kot sta mi pred leti pojasnila moja starša, je bilo to zato, ker mi je Finžgar na moje veliko veselje pogosto narisal na kos papirja lovca s puško na rami in psom. Ko je risanje zaključil, mi je dejal: ‘To je pa Juri s pušo!’ S stricem sem preživel prvih 15 let svojega življenja. Moja starša sta namreč skrbela zanj v visoki starosti. Gledano zgodovinsko, je to kratko obdobje, vsebinsko pa zelo bogato, saj je stric, poleg staršev, pomembno vplival na mojo vzgojo, pridobivanje znanj ter na odnos do naravnega in kulturnega okolja,” je v uvodu svojih spominov zapisal Bogataj.
Album je obogaten z več kot 200 fotografijami iz Bogatajevega osebnega arhiva. Opremil jih je s podnapisi, ki se lahko berejo tudi kot kratke vzporedne zgodbe, in nam tako Finžgarja približal v še bolj osebni luči. Sicer pa se bralcu tako v biografiji kot slikovnem gradivu razkriva marsikatera še neznana ali na novo spoznana pisateljeva podoba, so zapisali pri Mladinski knjigi.
Monografija, ki jo je uredila Nela Malečkar, bralca vabi k spoznavanju ali pa ponovnemu odkrivanju Finžgarjeve literarne zapuščine tudi z izbranimi odlomki iz njegovih del: Oranže in citrone, Divji lovec, Pod svobodnim soncem, Dekla Ančka in Razvalina življenja.
