Poročilo samooklicane feministke

12. del: ženska po berbersko

»Kako to, da pri teh letih še nista poročeni?« naju je s prijateljico radovedno povprašal berber, ki je sedel na moji levi. Sedeli smo v kleti hostla, ob ognju, nekje na obrobju puščave. »Pri nas je to normalno, midve nimava niti partnerjev, samski sva trenutno,« sem mu odgovorila. Nič se nisem držala nazaj, saj je bil vendar vajen družbe turistov, ki jih je podnevi vodil naokoli po lokacijah, kjer so snemali skoraj polovico filmov, ki se dogajajo v puščavi. »Pa vama oče ni oporekal, da gresta kar sami na pot?« je nadaljeval začudeno. Zahihitali sva se in razlagali dalje, da od svoje polnoletnosti pač sami skrbiva zase.

Kljub svoji tradicionalni noši, temno modrem oblačilu do tal in oranžnem turbanu, so bili moški iz kleti tega hostla precej bolj odprtih misli kot tisti, ki sva jih srečali v centru vasi ali v mestih. V Maroku si že zaradi barve kože pravzaprav hodeča denarnica. Večinoma sva se zato lagali, da prihajava iz Bosne in Hercegovine, saj so le tako razumeli, da standard naše države, kaj šele stanje najine denarnice, ni primerljiv z evropskim, karkoli naj bi ta že predstavljal. Za razliko od meščanov tukaj tudi nisva dobivali nobenih sluzastih ponudb za to, da bi naju kupili za nevemkakšno število kamel. Nekatere pač nismo takšne, da bi nam godilo vedeti, na koliko materialnih dobrin nas ocenjujejo. 

Prvotnemu začudenju navkljub so se moški kaj hitro sprostili. Situacija je postala rahlo bizarna le v trenutku, ko smo za par sekund prenehali igrati na bobne in so nam začeli ostali obiskovalci hostla ploskati. Zdelo se jim je, da gre za performans, v resnici pa je šlo zgolj za sproščanje po dolgem dnevu, ki sva se mu s prijateljico pridružili, saj nisva hoteli že stopetdesetič razlagati, od kod sva, kam potujeva in kaj nama potovanja pomenijo, kar je rdeča nit večine pogovorov ljudi, ki se srečujejo v takšnih nastanitvah. Berbersko pleme je tako postalo objekt na razstavi, skupina moških je bila postavljena v situacijo, v kateri smo ponavadi ženske: bili so nekaj eksotičnega, kar si ogleduješ od daleč in je tam zgolj zato, da se lahko nad tem naslajaš oziroma za zabavo tebi v čast. 

Aplavz je za nekaj časa prekinil nadaljnje udejstvovanje v glasbi in posvetili smo se pogovoru. Težko jim je bilo razumeti, da potujeva kar sami, saj bi pri njih morali že kakšno desetletje skrbeti za otroke, jih rojevati in paziti na hišo. Moški so bili polni besed in čudili so se, da naju sploh ne mika imeti družine, da bi raje malo uživali. Peljali so naju na eno od bližnjih streh, kjer smo pogovor nadaljevali v soju zvezd in smotki domačega hašiša. 

Šele takrat sem zaplavala nekam izven sebe, kjer sem ugotovila, kako nenavadna dvojnost se pravkar vzpostavlja v našem pogovoru. Cel večer smo že govorili o moških in ženskih vlogah, a njihovih žena kar ni in ni bilo videti. Naju so spraševali, kje imava »svoje moške«, medtem ko so oni noč preživljali kar v jedilnici najinega hostla. »Kje so pa vaše žene?« me je zato zanimalo. »Doma, zdaj je sezona,« mi je odgovoril najzgovornejši. Zvedavo sem spraševala dalje. Glede na to, kako močno podpirajo tradicionalne položaje, sem hotela vedeti več. »Zakaj pa ste potem vi tukaj? Ne boste šli domov? Ura je že kar pozna, žena vas verjetno čaka?«»Res je, ampak tja se bomo vrnili šele, ko naberemo nekaj denarja. Najkasneje čez en mesec, saj bomo celo zimo zgoraj, v jami.« Nisem bila prepričana, če sem prav slišala. »V jami?« »Ja, živimo v jamah. Te zanima, kako izgledajo?« 

Seveda me je zanimalo, kako izgledajo jame, v katerih ljudje živijo še dandanes. Iz gub svoje halje je navdušeno privlekel najnovejši iPhone in mi na njem pokazal fotografijo približno meter in pol visoke okrogle jame, na pragu katere je sedel otrok. »Tole je pa moja hčerka, vidiš kako lepo je postrižena? Na glavo ji poveznemo posodo in jo ravno obstrižemo ob njej, tukaj pa pustimo rasti malo daljši repek,« je smeje se razlagal oče, še vedno v rokah držeč telefon, ki je bil nekaj vesolij naprednejši od mojega, pa čeprav sama nisem živela v jami. Stanovanjska situacija za študente že takrat ni bila najbolj rožnata, a imeli smo elektriko in večino časa celo dostop do tople vode. Nisem vedela, kaj me je bolj fasciniralo, njegov ogromen telefon, dejstvo, da mi na njem kaže prazgodovinsko bivališče, ali to, da na nobeni od fotografij ni bilo videti njegove žene. 

»Imaš fotografijo svoje žene? Rada bi jo videla,« sem ga spodbujala, pa mi je prošnjo odrekel. Začel jo je zelo živo opisovati, a fotografije mi ni želel pokazati, morda je sploh ni imel. Slišalo se je, kot da jo ima rad, a da bi jo po drugi strani oskrunil, če bi jo pokazal še komu. Ljubosumje očitno ni bil problem, saj se je kmalu zatem začelo prijateljsko vabljenje, da naj se oglasiva pri njih na poti nazaj. Da bi naju radi še kdaj videli, ker sva tako odprtega duha in drugačni od turistk, ki jih običajno srečajo.

Naslednji dan sva razmišljali o tem, kakšen nenavaden večer se nama je pravkar zgodil. Po eni strani sva se počutili bolj varno kot marsikje drugje v državi, čeprav so naju tudi prijatelji z veliko popotniškim izkušnjami svarili, da naj se paziva, da je potovanje po tej državi nevarno za ženske. Po drugi sva ugotavljali, da je temu morda tako, ker žensk v javnem življenju praktično ni. Še otroci, ki sva jih srečevali tekati po ulicah in prositi za drobiž, so bili moškega spola. Kaj je torej hujše? To, da s tabo ravnajo kot s smetjo? Ali to, da ne obstajaš?

Back to top button