To ni še ena zgodba o ubogi ženski, ki je na poti domov srečala zalezovalca. Na srečo. Sluzavec je tokrat sedel le eno mizo stran. Na žalost.
Vsako leto sem se ob začetku prave poletne vročine odpravila na festival. V majhnem mestecu sem se počutila prijetno, domače. Cel teden so me obkrožali prijazni obrazi, ki so me v letih obiskovanja toplo sprejeli medse. Pravzaprav so me razprtih rok in še bolj gostoljubnih omizij očarali že v prvih nekaj urah premiernega obiska. Vsekakor je pri tem pomagalo dejstvo, da nisem vegetarijanka. Nenehno obložene mize se tam resnično šibijo pod vsemi dobrotami. Podeželski pridih in pregovorna »posebna mikroklima, ki jo imamo samo pri nas«, pa poskrbita za to, da se mnoštvo mesnin redno druži z žlahtno kapljico.
Kljub nepreštevnim kozarcem vina, ki se vsako leto že samo v tem tednu spijejo na dogodku, neprijetnih medosebnih srečanj med ljudmi skoraj ni. Pitje je povsem normalizirano in ponavadi je najhujše, kar lahko doživiš, to, da te kdo polije ali da iz ust kakšnega starejšega moškega slišiš šovinistično šalo. Starejšim barskim nepremičninam so pač še vedno všeč šale o poročenih ženskah in moških, ki v zakonu samo trpijo. Nikoli nisem povsem razumela teh šal. Vsi se jim smejijo, nihče se pa ne vpraša, zakaj so še vedno poročeni, če jim je res tako hudo? Težko bi to opredelili kot slovenceljski sadomazohizem, saj se te šale v prevodu praviloma ne izgubijo.
Še en vzrok, zakaj so me prijazne človeške spužve vzele »za svojo«, je verjetno dejstvo, da ne znam iti hitro domov in pogosto ostanem na zabavi do jutra. Ko sem na enega od prvih dni na festivalu ob prvem svitu razglasila odhod, je brat glavnega organizatorja in prvi neuradni animator gostov dejal, da če grem jaz spat, da potem je pa čisto v redu, če se odpravi spat tudi sam. Morda se je tako potolažil, da je ura že dovolj pozna, da smo že dovolj spili in da to pomeni, da zagotovo ni med prvimi. Tako bi ga vendar verjetno zasmehovali kot mevžo. No, na večer, ko se je zgodila naslednja prigoda, sva oba ostala pokonci vse do poznega jutra, ko so sončni žarki že dobro greli in nam je kuharica iz bližnje gostilne zaradi našega ubogega izgleda kar na ulico prinesla pladenj krompirčka in vsakemu po eno gobovo juho. Zastonj.
Festivalsko vzdušje je torej že nekaj dni prežemalo vse pore glavnega trga. Utrujeni od intenzivnega tedna smo zasedli nekaj omizij in večer predvsem preklepetali in presedeli. Do koncerta je bilo še nekaj časa, mogoče pa smo ga ta dan preprosto izpustili, to mi je ušlo iz glave. Vzdušje je bilo v glavnem prešerno in vsakih nekaj minut se nam je z nasmehom na obrazu pridružil še kdo, ki smo ga pospremili z glasnim pozdravljanjem in dviganjem čaš.
Kot se rado zgodi, sem tudi tokrat ostala sama v klobasarni, če poskusim tako prevesti angleško frazo »sausage fest«, ki opisuje množico ljudi, v kateri so pretežno ali v celoti zgolj moški. Lokal se je počasi zapiral in s kameradi smo se skupaj odpravljali iskat naslednjo lokacijo, na kateri bi lahko pričakali barve, ki jih bo s seboj prineslo jutro. Seveda nam to ni šlo povsem gladko od rok. Nahrbtniki so se nam zatikali ob stole, vmes smo se objemali s tistimi, ki so se odpravljali domov, z drugimi smo se trepljali po ramenih, v glavnem, vsi skupaj smo od daleč izgledali kot radosten in okoren kraken, sestavljen iz človeških udov.
V vsej tej kolobociji se je pred mano nenadoma postavil nek moški, ki mi je bil bežno znan z enega od preteklih festivalov. Nanj me je že prej opozorila kolegica, ki ga je omenila kot »tisti slinavec, ki je pred leti na eni od zabav vrtel glasbo po koncertu«. Ker se ga nisem zares spomnila ali ga prepoznala, sem se mu le nerodno nasmehnila. Na prijazno gesto mi je odgovoril z ostrim in direktnim vprašanjem: »Koga si boš izbrala?« Najprej nisem vedela, kaj naj odgovorim, okoli mene pa je nastala tišina. »Prosim?« – »Ja, katerega si boš izbrala?!« je bil tokrat jasnejši. V tistem hipu so moji prijatelji planili v krohot, meni pa tedaj še ni bilo povsem jasno, kaj me želi vprašati. »Kako, prosim?« sem ponovila. Zavil je z očmi, češ, naj se neham že sprenevedati in še podrobneje razložil: »Zakaj bi le bila tako pozno zunaj, če ne boš enega od nas odpeljala domov?« Onemela sem, saj nisem mogla verjeti svojim ušesom. V smeh pa je spravil še vse tiste prijatelje, ki začetka pogovora niso slišali. Dva sta ga že na pol v solzah potrepljala po rami in mu odvrnila: »Na tapravo si se spravil,« mene pa povlekla za sabo.
Šele po nekaj korakih sem se zavedela, da je moški verjetno mislil resno. Ker sem bila edina preostala ženska v skupini, si je v glavi namislil zgodbo, da sem verjetno zunaj samo še zato, da večer končam s parjenjem. Ne zato, ker bi se zabavala in večera še nisem hotela zaključiti. Ne zato, ker sem bila morda ravno sredi burne debate in sem jo hotela nadaljevati. Ne zato, ker bi se želela družiti z ljudmi, ki jih verjetno še eno leto ne bom zares videla in bi rada čim bolje izkoristila ta večer. Ne, po njegovo sem bila zunaj samo še zato, da srečam »pravega«. Vsaj za to noč.
Do danes sem ponovno pozabila njegovo ime in upam, da ga letos ne bom srečala na festivalu. Vseeno pa je nekaj dosegel: dal mi je misliti. Koliko tipov in tipic gre zvečer ven in se naslanja ob mizo, v klubu včasih niti ne pleše, ampak samo gleda naokoli in opazuje, katero si bo izbral ali katera bo izbrala njega? Verjetno veliko. Nenazadnje gre za isti princip kot pri uporabi aplikacije Tinder. Namesto, da bi tistega, ki ti je všeč, podrsal desno, vanj začneš le nepremično buljiti. Nato pa upaš, da te odpelje domov, ker kdo pa se še hodi zvečer ven zabavati zaradi čiste zabave? Dobrodošli v 2024.
Katja Fajt
