Poročilo samooklicane feministke – 10. del: histerična

»Kaj si tako histeričen?!« je fraza, ki je verjetno nikoli ni slišal noben moški. Ženske? Hja … to je pa že druga zgodba.

Spomnimo se samo mojstra kavča, bradatega in okrogloočalnega Sigmunda, Žigca po domače, ki je imel velike in nepremostljive probleme v razmerju do svoje matere. Tako obsežne, da še danes govorimo o njih. Kljub nekaterim stvarem, ki jih je res ugotovil, je z marsikatero drugo pošteno brcnil v temo. Ženskam, ki so mu prišle tožit o težavah z anksioznostjo, kot ji rečemo danes, je včasih kot lek predpisal kar umeten penis. Saj veste tisto, da jim jih moškim itak baje zavidamo, ane?

Gesta je po eni strani hvalevredna, saj na ženski užitek v spolnosti včasih niso dali veliko teže. Po drugi strani je bil – oprostite izrazu – tipičen moški, ki je znal ženske (pre)hitro razglasiti za histerične in jim predpisati to preprosto »zdravilo«.

Moške se od mladih nog spodbuja k temu, naj jasno in glasno izrazijo svoje mnenje. Ženske pa se uči, naj bodo pridne punčke. Pridne in tihe. Kar se tiče izkazovanja čustev, se lahko smejijo, mrk izraz pa »tako lepemu obrazu ne pristoji«. 

Z jokom je podobno pri obeh spolih. Večinoma je nezaželen, pri ženskah občasno toleriran, pri moških zaničevan. Čustev pač ne smemo kazati v javnosti, ker se »ne spodobi«. Zato nam gre s stresom tako dobro od rok na vseh nivojih, saj se ga navzven tako ali tako ne vidi. 

Kapitalizem nam narekuje, naj bomo pridni in delavni roboti, ki srečo dosežejo le tako, da se o njej prepričajo, sicer je pa »vse čudovito!«, kot pojejo v Lego filmu. Čim se v našem glasu pojavi ton, ki se odmika od običajnega, lahko nastane problem. Številni se zato učijo pravilnega govorjenja, pri čemer jim učitelji ves čas težijo, da jim lahko verjamemo in zaupamo le, če se naučijo govoriti enakomerno in z nižjimi toni. Ne samo zato, ker potem na radiu zvenijo bolje, ampak ker so (bili) nosilci moči od nekdaj moški, ki pa niso ravno znani po cviljenju. Železna Mary se je za svoj glas še posebej trudila na področju nižin. Si predstavljate, kako histerično bi sicer zveneli govori v parlamentu?!

Slovar pravi, da je histeričen »nanašajoč se na histerijo.« Primeri? Histeričen krik, smeh; dobiti histeričen napad; histerična reakcija/postajati histeričen; histerična ženska. Kakršnakoli ne-mirna ženska pa je lahko razglašena za histerično. Vraga, še povsem mirna ženska lahko dobi takšno nalepko.

Nedolgo nazaj sem klicala taxi. Tega ne počnem več pogosto, ker so cene vožnje tako zasolili, da mi na kraj pameti ne pade, da bi za dva kilometra plačala pet evrov. A tokrat sem jih.

Bila sem utrujena od dolgega dne in zaradi poškodbe nisem mogla hoditi brez bolečin. Taxi je pripeljal in ko sem se usedla vanj, sem si oddahnila, da ni eden tistih, ki bi mi že v prvih nekaj sekundah povedal svojo življenjsko zgodbo. Pa vendar bi bilo morda bolje, da bi bil.

Na prvem semaforju se je postavil na pas za zavijanje v desno. Rekla sem mu, da naj gre kar naravnost, saj da je tam hitreje in bližje. (Prevečkrat so me že vrgli na finto in v zadnjem času vse pogosteje radi krožijo okoli riti v žep, da bi se še bolj omastili z našimi denarci. Le zakaj sem se jim že pomagala boriti se proti Uberju?) Moj predlog mu seveda ni bil všeč in z glasnejšim govorom me je hotel prepričati, da tja ne sme. Še vedno mirna, čeprav začudena, sem mu razložila, da lahko, le v naslednjem križišču bo moral namesto naravnost, levo okoli bloka. (To pa ja že ve celo mesto.) Da gre za manjši , sem mu rekla, ampak da prihraniva na  kilometrih. (No, vsaj jaz). 

Spet mu ni  bilo všeč in še vedno je vztrajal, da bo šel desno. Spomnila sem ga, da sem njegova stranka in da naj gre vseeno kar naravnost. V tem se je začel tip dreti name, kakšna, da sem, kako da se obnašam, in ali mi ni jasno, da bi mi lahko bil on po letih oče. V mislih sem se spraševala, kakšne veze, razen z njegovimi lastnimi frustracijami, ima to dejstvo s čemerkoli? Zato sem mu še enkrat mirno rekla, naj gre naravnost.

Ko se je z avtom vendarle prestavil na »pravilen« pas za naravnost, se je obrnil proti meni in mi že skoraj z vreščečim glasom zabrusil, da kaj sem tako histerična. Bruna v svojem očesu ni opazil, čeprav mi je očital iver v mojem. Zadnja izjava me je resnično pogrela in tokrat sem tudi jaz povzdignila glas rekoč, če želi, da pokličem njegove nadrejene. Predlog mu ponovno ni bil všeč in količino dretja je le še povečal. Iz histerije je prešel na to, da je začel kričati, kako sem jaz (!) zrela za psihiatrijo. Na tem mestu sem mu zabičala, naj me spusti iz avta, ker tega ne mislim prenašati, a avta ni ustavil in je peljal dalje.

Ko se danes ozrem na situacijo, mi je žal, da sem mu storitev sploh plačala, saj sem se mentalno pomirjala zaradi situacije, ali pač napada, več ur. Bolje bi bilo, če bi, pa čeprav s poškodbo, počasi in trpežno prehodila to pot. Utrujenost bi me polegla v posteljo prej, kot mi je to dopustila razdraženost tega večera. 

Nimam pravih odgovorov na to, kaj narediti, ko padeš v takšno situacijo. Morda bi morali vsi s seboj nositi dildote in ljudi, ki jih »napade« histerija, kratkomalo, z nasmehom na licih, z njimi obdarovati.

Katja Fajt

Back to top button