SlovenijaKultura

Ob stoletnici Sotlarjevega rojstva spletna projekcija filma Ne joči, Peter

Poudarki zgodbe
  • Projekcijo filma Ne joči, Peter v Slovenski kinoteki pripravljajo v sodelovanju s Slovenskim filmskim centrom in z Bazo slovenskih filmov. Film prikazujejo v okviru kinotečnega spletnega programa, ki ga bodo 8. februarja nadaljevali s programom kratkih filmov Matjaža Ivanišina, letošnjega prejemnika nagrade Prešernovega sklada. Kot so še sporočili, v času, ko je kinotečna dvorana zaprta, načrtujejo še več projekcij slovenskih filmov, ki jih bodo spremljali pogovori s filmskimi delavci.

Stoletnico rojstva igralca Berta Sotlarja bodo v Slovenski kinoteki v četrtek počastili s spletno projekcijo filma Ne joči, Peter, ki ga je režiral France Štiglic. Film, v katerem Sotlar upodablja partizanskega minerja Lovra, si bo mogoče ogledati na spletni platformi Baza slovenskih filmov med 18. uro in polnočjo, so sporočili iz Kinoteke.

Sotlar v filmu Ne joči, Peter igra Lovra, ki mora s tovarišem Danetom (Lojze Rozman) na osvobojeno ozemlje prepeljati tri otroke, med njimi Petra (Bogdan Lubej), ki je komaj prerasel plenice. Partizanoma, ki snujeta protiokupatorska junaška dejanja, se zdi naloga pod častjo oziroma bolj primerna za ženske. Kot so zapisali v Slovenski kinoteki, ju številni humorni zapleti in okoliščine ter akcijske dogodivščine pripeljejo do junaškega konca in številnih spoznanj, tudi takih o skrbi za otroke in vlogi žensk v revoluciji.

Bert Sotlar (1921-1992) je sicer nastopil v več kot 40 domačih in tujih celovečernih filmih in v prav toliko televizijskih dramah in nadaljevankah. Zaradi svoje pojavnosti in natančne, posvečene igre je nepozaben v številnih psihološko izrisanih vlogah zlasti pozitivnih junakov, so zapisali v kinoteki.

Filmsko igralsko pot je začel v Beogradu, kjer je nastopil v več filmih, v Sloveniji pa ga je prvi zasedel France Štiglic v filmu Svet na Kajžarju (1952). S Štiglicem je sodeloval tudi pri filmu Tistega lepega dne (1962), v katerem s pretanjenim občutkom za nianse človeškega značaja in za komično odigra vdovca Štefuca, dobrohotnega, a trmastega očeta, ki v času fašistične tiranije na Primorskem išče novo soprogo oziroma mater svojim hčeram. V Štigličevem Veselo gostivanje (1984) pa igra Tompa, povratnika iz Amerike, enega izmed muzikantov Pickove bande.

V prvem slovenskem omnibusu Tri zgodbe (1955), v epizodi Na valovih Mure, ki jo je po literarni predlogi Miška Kranjca režiral Igor Pretnar, je upodobil zapeljivega mlinarja Nacija, ki v smrt požene zaljubljeno dekle. V filmih Srečno, Kekec! (1963) Jožeta Galeta, Lucija (1965) Franceta Kosmača, Cvetje v jeseni (1973) Matjaža Klopčiča in v Galetovem filmu Ljubezen nam je vsem v pogubo (1987) pa je Sotlar z zavidljivo domiselnostjo in trdno igralsko kondicijo upodobil značajsko jasne in simpatične like.

Zlasti priljubljen je bil v vlogi šoferja avtobusa in očeta petih nemirnih fantov Štebeta v filmu Janeza Bevca To so gadi (1977) in v vlogi ravnatelja odprtega duha v televizijski seriji Vuka Babića Geniji in genijalci (1985). Kot filmski Krjavelj v Desetem bratu (1982) Vojka Duletiča je postal nekakšen filmski sinonim za male ljudi, marginalce in posebneže, ki jih v slovenskem filmu ni malo, so zapisali v kinoteki. Ob tem so spomnili, da se po njem imenuje filmska nagrada bert, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev za življenjsko delo na področju filmske igre.

Source
sta.si

Povezani Članki

Back to top button