Intervju: Alem Maksuti: »Ne bi izključeval scenarija, po katerem bi se v naslednjem mandatu konstituirala nova večina. «

Alem Maksuti, politolog

Alem Maksuti je doktor politologije in politični komentator, ki smo ga lahko gledali in poslušali predvsem na RTV Slovenija in POP TV, kjer je analiziral dogajanje na slovenski politični sceni. Znani so tudi njegovi ostri odzivi na omrežju Twitter. V intervjuju analizira dosedanje delo vlade Roberta Goloba, Janšev ponovni napad na sodstvo in možnosti, da novi  obrazi v prihodnjem letu premešajo karte na političnem prizorišču.

 

Začniva z analizo dela predsednika vlade Roberta Goloba. Njegovo vlado je doslej zapustilo devet ministrov. Premier pravi, da računa na dva mandata, ker v enem ne morejo narediti vsega, kar so si zastavili. Kako ocenjujete njegovo delo?

Trditev o dveh mandatih se mi zdi povsem razumljiva. Vse spremembe so oblikovane v zakonske pakete, zato je potreben daljši čas za njihovo pripravo, sprejem in implementacijo. V tem oziru razumem izjavo, da predsednik vlade Robert Golob računa na vsaj dva mandata, da izpolni načrtovane ukrepe. Podobno je o načrtih, ki bi jih lahko uresničili v dveh mandatih, leta 2014 govoril Miro Cerar, takratni predsednik vlade. 

Menjava ministrov v koalicijskih vladah je nekaj povsem normalnega. Gibanje Svoboda je dokaj nova stranka, ki je podedovala kadrovski bazen iz drugih strank, zato je pričakovati, da bo prihajalo do kadrovskih pretresov, ne gre za nič posebej kritičnega ali nenavadnega. Kar se tiče dela predsednika vlade bodo na koncu mandata oceno podali volivci. Menim, da se – v nasprotju s prejšnjim predsednikom vlade Janezom Janšo – konstruktivno odziva na kritike, zato ocenjujem, da se je situacija v tem mandatu kljub vsemu normalizirala. 

 

Kljub temu ima Golob odprtih vse več postopkov. Eden teh je domnevni politični pritisk na kadrovanje v policiji in vmešavanje v delo drugih državnih organov. Ob tem se, podobno kot Janša, ni mogel izogniti političnemu populizmu. Lahko privzamemo tezo, da oba vodilna politika, Janša in Golob, spodkopavata sistem, v katerem delujeta? 

Razlika med njima je radikalna. Za Janšo je največji nasprotnik vedno tisti, ki ga sooči s posledicami njegovih dejanj. V nasprotju z njim so vsi dosedanji predsedniki vlad spoštovali delo institucij, odzivali so se na pozive sodišč, raznih preiskovalnih komisij, se udeležili in sodelovali na parlamentarnih odborih, na katere so bili vabljeni. Zato težko govorimo o primerjavi. Na sploh je situacija v državi v mandatu Roberta Goloba relativno normalizirana. V javnosti ni čutiti pritiskov, ne prihaja do zlorab državnih organov in institucij. Opozicija pa tava v svetu solzivcev in represivnih mehanizmov, na katere prisega njihov vodja.  

 

Pa aktualna vlada, predvsem največja stranka v njej, res izvaja reformne politike? Ali gre bolj za sanacijo v državnih podsistemih, ki so bili pod udarom prejšnje vlade?

Zmagovalka zadnjih volitev, stranka Gibanje Svoboda, predstavlja odziv na dogajanje v prejšnji vladi, se pravi na koalicijo strank, ki jih je vodil Janez Janša. Volivci so jasno povedali, da si ne želijo več takšne oblasti, tako da so te stranke izgubile volitve, nekatere pa se niso niti uvrstile v parlament. Vlada Roberta Goloba deluje tudi v razmerju do političnih predhodnikov, to pomeni, da popravlja nastalo škodo v družbenih podsistemih. Spomnimo se, da so se pod Janševo vlado tedensko pojavljale afere, če navedem samo boj za Radiotelevizijo Slovenija, pa finančno izčrpavanje Slovenske tiskovne agencije, da ne govorimo o odnosu do sodstva in drugih ključnih institucij v državi. A znotraj javnosti se je zgodil razcep. Na eni strani so tako imenovani legalisti, ki se držijo črke zakona, zavzemajo se za dosledno izvajanje zakonskih določil, ne glede na situacijo in kontekst. Druga skupina, ki seveda spoštuje zakone, pa želi narediti spremembe in popraviti krivice iz prejšnjega mandata, kar je obljubila ljudem pred volitvami. Nastavljeni kadri v prejšnjem mandatu, v policiji, na RTV in drugje, niso odpuščeni brez ustreznih postopkov, torej se upošteva delovanje institucij in mehanizmov pravne države. 

Problem nastane, ko bi ljudje radi, da se reforme odvijajo tako, da se jih čim manj dotaknejo. Predsednik vlade je pokazal nekaj poguma, ko je zamenjal tiste ministre, ki se niso strinjali z izvedbo določenih reformnih politik. S tem si je nakopal težave, ki so z vidika politične strategije nepotrebne in lahko tudi škodljive, ampak to je cena za normalizacijo stanja in odpravo prejšnjih škodljivih ukrepov. Problemi so seveda tudi v tej vladi številni, zagotovo so bile storjene tudi napake. Lahko rečemo, da je ključen uspeh te vlade poprava napak prejšnje in izvedba obljubljenih reform, ki se dogajajo v polnem teku. Slednje seveda nikoli ni dobro za vse, zato nastajajo trenja znotraj koalicije oziroma v javnosti. 

 

Kako lahko na podporo vladi vpliva nepremičninski davek, ki nagovarja srednji razred, ki je bil do zdaj v finančnem smislu največkrat žrtev? 

Uvedba nekega reformnega ukrepa je dvorezen meč, ni reform brez posega v javno mnenje. Del javnosti bo to prepoznal kot napredek na določenem področju, na drugi strani pa vsaka nova dajatev, predvsem novi davki, izzovejo negativne odzive dela javnosti. To velja tudi za opozicijo, ki trdi, da vlada na jemlje denarja posameznikom in ga porazdeli na novo. Vlada s tem zakonom kaže pripravljenost na reforme in reze, ki bodo zamajali dosedanji status quo. Reforme na tem področju se obljubljajo že dolgo časa, a jih dosedanje vlade niso sprejele.

 

Lahko jim priznamo, da so se lotili stanovanjske problematike, kako uspešna bo, pa je drugo vprašanje.

Res je, bil je že čas, da se tega lotijo. To je bilo načrtovano že v vladi, ki jo je vodila Alenka Bratušek, pa je bilo negativno sprejeto. Nepravilnosti in neujemanja so se pokazale že na točki ocene vrednosti nepremičnin. Ljudje so trdili, da je med oceno vrednosti, ki jo je pripravila Geodetska uprava, in stanjem na terenu, velika razlika. Na podlagi predloga nepremičninskega zakona, ki gre šele v javno razpravo, so mediji že delali določene izračune za nepremičnine. Do celostnega zakonskega predloga bo potrebno počakati še nekaj časa. 

 

Janša je sodstvo razglasil za mafijo. Gre za krepitev volilne baze pred volitvami ali resnično verjame, da je pravosodje pristransko do določene politične opcije?

Tudi to je cilj spodkopavanja sodstva, čeprav v primeru Janeza Janše ne mislim, da gre za premišljeno politično taktiko, za preračunljivo odločitev, da bo s tem odnosom do sodstva utrdil že tako prepričano volilno bazo. On resnično verjame v vse, kar govori in počne. Njegovo politično delovanje in nastopi niso ločeni od njegovega osebnega življenja, od intimnih prepričanj in stališč. Ne gre torej za to, da so v ozadju svetovalci in premišljen načrt, kako politično nastopati, on resnično verjame, da se mu godi neznanska krivica, da je drugorazredni državljan in žrtev zarote, ki je kriva za krivice, ki se godijo njemu in tako imenovanim domoljubnim silam. Ta napad na sodne institucije se dogaja v letu 2024, ko se po svetu dogajajo politični premiki v desno. Posebej po izvolitvi Donalda Trumpa v ZDA ta spodkopavanja demokratičnih institucij v delu javnosti pridobivajo legitimnost. Volivce, ki so popolnoma enaki kot Janez Janša, ki je le prvi med enakimi, to dodatno mobilizira, saj so v stalni volilni kampanji. V tem kontekstu igra Janša predvidljivo in obenem destruktivno vlogo. Ne glede na dejavnosti Janše stranka SDS ohranja enak delež volivcev na vsakih volitvah. Gre za koncept realnosti, v katerega njegovi volivci ne dvomijo, za niz nespornih resnic, zato je sodstvo postranska škoda takšnega pogleda na svet. Sodniki so se spravili na nedolžnega človeka, na nekoga, ki je praktično nezmotljiv. Tako delujejo Janez Janša in njegovi volivci. 

 

Prihodnje državnozborske volitve bodo zelo zanimive. Zaradi zanemarljivih razlik med strankami lahko poleg dveh pričakovanih kandidatov za predsednika vlade – Roberta Goloba in Janeza Janše – pri naslednjih volitvah pričakujemo še koga? Recimo Anžeta Logarja? Kako ocenjujete njegove politične poteze in možnosti?

Tisto, kar je Anže Logar predstavil v okviru platforme Sodelovanje in stranke Demokrati, ne predstavlja nikakršne politične alternative za Slovenijo. Podal je mnenje glede privatizacije in ameriških volitev, razen tega nisem od njega slišal nobenega konkretnega stališča o stanju v družbi. Niti ni najbolj jasno, koga kritizira oziroma koga ima za nasprotnika. Ali je to trenutna koalicija, opozicija z Janezom Janšo ali kdo tretji. Logar je prepoznal razpoko v javnem mnenju in s tem možnost, da nagovori del volivcev, čeprav niti ne ve dobro, kdo točno so ti volivci, ki bi volili za stranko, ki je nastala po njegovi odcepitvi od Janeza Janše. Situacija je primerljiva s tisto leta 2011, ko je na volitvah nastopil Gregor Virant s stranko »liberalne« orientacije, ki je po moji oceni požela lep uspeh na volitvah. 

Z »nastankom« Logarjevih Demokratov se odpira vprašanje povolilne koalicije. Akterji na desnici, tako Matej Tonin kot Anže Logar, so pripravljeni sodelovati z Janezom Janšo, če ta dobi večino na volitvah. V to sem popolnoma prepričan, saj zunaj sodelovanja z nekom, kot je Janša, nimajo česa ponuditi. Predvolilni nastopi in povolilna dejanja se torej v tem primeru ne skladajo. Janša kljub napadom na Logarja računa na njegove glasove, če se bo stranka, ki jo vodi, prebila v parlament. Kot rečeno, ne gre za resne premike na političnem prizorišču in nove politične koncepte, ampak za politično računico, ki se opira na spremenljivo voljo volivcev pri nas, ki na vsakih volitvah v velikem številu glasuje za tako imenovane nove obraze. Na to računa in upa tudi Logar, ki se po 25 letih delovanja v SDS ponuja kot alternativa in nov obraz na političnem parketu. Ocenil je, da v tem političnem trenutku obstajajo pogoji, da se glede na nihanje v javnem mnenju lahko preseže volilni prag štirih odstotkov.

 

Ne le Levica, kompletna slovenska politična scena je v identitetni krizi. Socialdemokracija se išče in ne ve, kam naj se umesti v političnem koordinatnem sistemu tega stoletja. Gibanje Svoboda je v ideološkem pogledu ad hoc stranka. Lahko v razsutosti slovenske levice priložnost za pridobitev moči najde kakšna nova stranka na levem političnem polu?

Slovenija ne pozna predvolilnih koalicij. Stranke, ki jih omenjate, na volitvah nastopajo vsaka s svojo listo kandidatov in po volitvah sestavijo vlado. Lahko pa se pred volitvami zavežejo, da bodo po volitvah sodelovale. Takšen primer je bilo sodelovanje med Gregorjem Golobičem, Borutom Pahorjem in Katarino Kresal leta 2008. Kaj se dogaja z volilnim telesom na levem polu, bodo pokazale volitve. Nazadnje smo imeli poleg lokalnih in evropskih tudi predsedniške volitve, na katerih je bil kandidat stranke Levica Miha Kordiš. Izkazalo se je, da ima ta podporo med dvema in tremi odstotki. Ocenjujem, da bo razdor v tej stranki in v parlamentu pomenil velike težave na naslednjih volitvah, in vprašanje je, če bodo prestopili parlamentarni prag. 

Kar se tiče SD, je to bolj konsolidirana stranka z daljšim političnim stažem. Poleg obsežnejšega članstva in razvejane infrastrukture ima tudi tako imenovane inercijske volivce, ki so dolgoletni podporniki in volivci stranke. Ti vsake volitve ponovno ponudijo priložnost kandidatom stranke. Stranka ima zaradi tega morda malo boljše izhodišče za volitve in bi lažje prestopila parlamentarni prag v primerjavo s stranko Levica, ki je na politični sceni dobrih deset let. Do volitev je sicer še daleč, volilni rezultat teh strank bo odvisen od tega, v kakšnem političnem okolju bodo volitve potekale. 

 

Kaj pa oportunistične stranke? V politiko se vrača Karel Erjavec, kakšna je njihova vloga v političnih preigravanjih?

Kar se tiče novih strank oziroma populističnih strank, kot ste jim rekli, so seveda tudi ti določena oblika konkurence. Gibanje Svoboda, če se politično prizorišče radikalno ne spremeni, ostaja branik pred Janezom Janšo in politiko njegove SDS. Če se pojavijo drugi politični akterji, stari ali novi obrazi, pa je vprašanje volilne kombinatorike in tudi erodiranja volilnega telesa na levi sredini, kar lahko spremeni volilni izid. Večja politična konkurenca je načeloma zaželena. Problem pa nastane s tem, da ta konkurenca že petnajst let nastaja v določenih časovnih obdobjih, ni pa vsebinsko drugačna od prejšnjih strank iz istega dela političnega spektra. Ni spremenjenih ideoloških okvirjev in ni novosti in zarez v politični prostor. Politični prostor je še zmeraj oblikovan tako, da imamo na eni strani politične stranke, ki so protiutež stranki, ki je totalno iracionalna in škodljiva (mislim na SDS), ki pa je hkrati tudi edina alternativa obstoječi vladni koaliciji. Kako uspešne bodo torej nove stranke in akterji, je odvisno od političnega okolja, v katerem bodo potekale volitve, in ne toliko od tega, katere stranke in akterji bodo nastopili.

Velikokrat se te oportunistične stranke opirajo na poznano ime, poslanca, bivšega ministra in podobno. Te stranke vstopajo v koalicije, ker na ta način lahko izpolnjujejo svoje politične cilje, pa tudi zaveze do raznih političnih sponzorjev. Izpolnjujejo obljube tistim, s katerimi so sklenili dogovore. Ne bi izključeval scenarija, po katerem bi se v naslednjem mandatu konstituirala nova večina. V tej bi lahko bil tudi Logar v koaliciji z nekdanjimi kolegi iz SDS. Temu bi lahko sledili tudi potencialni Erjavec in še kdo iz zunajparlamentarne opozicije. Takšna kombinacija bi bila za Slovenijo seveda katastrofalna. 

 

Bi nove stranke in obrazi lahko premešali karte na politični sceni in vplivali na volilni rezultat vodilne vladne stranke?

Vladajoča stranka ima možnost, da bo na volitvah uspešna s tistimi kandidati, ki so se v teh štirih letih profilirali. V slovenskem političnem okolju, kjer stalno vznikajo novi obrazi in stranke, obstaja možnost, da se to zgodi tudi pred naslednjimi državnozborskimi volitvami. Ankete so že zaznale nove obraze, med njimi so tisti, ki so nastopili na evropskih volitvah, in drugi, ki bi lahko nastopili na prihodnjih volitvah, ampak to bo pokazal čas. Nove stranke pomenijo novo razporeditev podpore. Na političnem prizorišču velja igra ničelne vsote, nekdo mora izgubiti volivce, da jih lahko drugi pridobi. Ko se pojavi nov politični akter, zmeraj nekdo izgubi podporo. Uspešnost največje vladne stranke na volitvah bo poleg moči novih političnih sil odvisna tudi od konjukture in uspešne predstavitve rezultatov njihovega dela. Na tem je treba graditi konstruktiven odnos do volivcev, ki jih bo Gibanje Svoboda nagovarjalo v bitki za še en mandat. 

 

So predčasne volitve realna možnost?

Predčasne volitve so vprašanje razmerja političnih sil v državnem zboru. V tem sklicu imajo poslanci koalicije udobno večino. Nerazumno bi bilo pričakovati, da bi nekdo znotraj  koalicijske stranke rušil vlado ali izstopil iz nje. Gibanje Svoboda ima legitimnost, ki je posledica velike volilne podpore. Lahko bi se zgodili večji prelomi znotraj koalicije, ki bi lahko vodili v predčasne volitve, a takšnega scenarija ne vidim in se zdi v tem trenutku nesmiseln.

SIMON SMOLE

Back to top button