Nacionalizem naš vsakdanji

Te dni. Čakajoč v vročini pred Flixbusom. Pogovor s starejšo gospo. Zelo resno razlaga tam prisotnemu občinstvu, kako je bila nekoč jezna, ker ji je natakar postregel zanič ribo, čeprav mu je jasno rekla, da hoče svežo ribo. In ta nezaslišanost se je celo zgodila gospe, ki ima gostince v družini in ki se je po njenih besedah »rodila v morju«. A morebiti še večja nezaslišanost se ji je po njenih besedah zgodila, ko si je v domačem kraju privoščila sila dober sladoled. Takoj po postrežbi tega sila dobrega sladoleda ji je tek nenadoma tako upadel, da je preprosto vstala in šla. Le kaj je botrovalo temu, da se je tako užaljeno odrekla porciji zelo dobrega sladoleda? Odgovor ni v sladoledu. Temveč v tem, kdo ji je postregel ta sicer izvrstni sladoled. Temnopolti natakar. »E, to pa ne,« poreče gospa in nam ponosno razlaga, da je vstala in odšla. 

Dva dni kasneje. Po celotnem otoku brzijo počitniški kolesarski pari srednjih let, ki bildajo svoj avanturistični duh s parom neslišnih električnih koles, ki smo se jim navadna peš bitja seveda dolžna umakniti. Vmesni prizor med to že prav kičasto parado različnih elektrokoles, ki jih tako ponosno vozijo kolone turističnih parov, pa je naslednji: ob obali so ekskluzivno parkirana tri res stara kolesa, skupaj vredna najverjetneje za eno zračnico enega od teh elektro kvazikoles. Pogled nekaj metrov naprej. V morju plavajo trije tujci, ugibam da Filipinci. Verjamem, da niso ravno turisti. Ne samo po tipu koles, tudi po velikosti spremljajoče opreme namreč. Nimajo namreč senčnikov, pa velikih brisač, pa ne vem koliko »nujnih« dodatkov za na plažo, ki dostikrat spremenijo par električnih koles v konvoj. Tam so zgolj tri male brisače. Očitno odmor po delu, recimo pranju posode. Zvečer, ko se turisti v eni od domačih gostiln mastimo z avtentično domačo hrano tipa morska pica, je pogled zadaj v kuhinjo že nekako dolgočasno pomenljiv. Kdo mislite, da pere posodo? Ne, noben od teh treh Filipincev, ki so še pred kratkim veselo plavali. Temveč spet drug tuj delavec, ki mu dajmo klišejsko nacionalno oznako »indijski delavec«. Trije filipinski delavci s plaže najverjetneje pomivajo posodo ali pač »pomožno delajo« v kuhinji nekaj ulic naprej. 

Medtem ko berem avtobiografijo Assate Shakur (domača naloga za bralca – preveri kdo je), še kako vidim, da delitve na »naše« in »tiste« niso nič novega in nič manj opravičljive: »Na 80. ulici (v  New Yorku) so lahko bili trije, štirje, pet ali več ljudi nagnetenih v eno sobico. Včasih je bilo stanovanje nič drugega kot soba s posteljo, predalnikom in starim štedilnikom. 79. ulica je bila naravnost nasproti nas, toda med njima je bil cel svet. To je bila ulica višjega srednjega razreda. Tam so živeli zdravniki in pravniki, pa glasbeniki. Ljudje na 79. ulici niti v sanjah ne bi pomislili na to, da bi se družili z ljudmi iz 80. ulice.« Assata takoj v nadaljevanju piše o Upper West Side delu mesta, ki naj bi bil trdnjava »liberalnosti«. No, Assata je zelo jasno napisala, kaj si misli o besedi »liberalec«: »Kar se mene tiče, je beseda ’liberalec’ najbolj prazna beseda v besednjaku. Zgodovina mi je pokazala, da so, dokler nekaj belih ljudi srednjega razreda živi na veliki nogi, počitnikuje v Evropi, pošilja svoje otroke v zasebne šole in žanje prednosti privilegijev belega človeka, to ’liberalci’. Ko časi postanejo težki in prične zmanjkovati denarja, pa padejo liberalne maske in se zdi, kot da se pogovarjaš z Adolfom Hitlerjem.« 

Očitno pa ni treba, da prične zmanjkovati denarja in da postanejo časi težki, da pričnejo padati liberalne maske. Zdaj to nadomešča kolektivna paranoja pred »napadom od zunaj na naš način življenja«. Saj veste, »tisti prihajajo islamizirat, tisti prihajajo krast, tisti prihajajo… « 

In potem je ta ista privilegirana liberalna ali pač žlahtno gnilo konservativna kasta, ta branik »našega načina življenja«, tiho ob novici, da je grška obalna straža v zadnjih treh letih v Sredozemskem morju povzročila smrti več deset migrantov, kot po poročanju britanskega BBC pravijo priče, ki med drugim navajajo, da so pripadniki obalne straže vsaj devet migrantov namenoma vrgli s palube v morje. Ta ista liberalno žlahtno gnila konservativna kasta je sicer mogoče malce bolj glasna ob ljubljanskem paradiranju grupice neonacistov, ki v svoje neumnosti verjamejo tako močno, da si zakrijejo obraz, ko jih kričijo. Potem je ta ista liberalno žlahtno gnila konservativna kasta začudeno zgrožena, ko jim glasove na volitvah krade skrajna desnica in zdaj razmišlja, kako se morebiti premakniti v desno, pa da se to preveč ne vidi navzven. Prepozno. Skrajna desnica je ukradla vašo foro in se je že prelevila v »žlahtno« desnico. Vmes pa kitajski delavec šiva črn pulover, v katerem strahopetni neonacisti brez obraza paradirajo po Ljubljani, nevidni filipinski indijski bangladeški delavec zadaj v kuhinji pa še vedno pomiva posodo po avtohtoni domači turistični večerji in spi v nevidni kletni luknji, stran od booking nastanitev. Vmes pa meje »našega načina življenja« mečejo »tiste« v odprto morje. 

Goran Lukić

Back to top button