Na soočenju o pravici do pomoči pri končanju življenja različni pogledi na življenje in umiranje

Zagovorniki in nasprotniki zakonskega urejanja pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja so pred referendumom, ki bo 9. junija, na Televiziji Slovenija soočili argumente. Izrazili so različne poglede na dostojanstvo, pravico, da o svoji smrti odločajo ljudje avtonomno, pa tudi o odnosu družbe do starejših in bolnih.

V referendumski oddaji pred referendumom o zakonskem urejanju pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja so svoje poglede predstavili predstavniki političnih strank in dela civilnodružbenih organizacij, ki so se odločile vstopiti v kampanjo.

Na strani zagovornikov uzakonjenja omenjene pravice so sodelovali Tereza Novak iz Gibanja Svoboda, Meira Hot iz SD, Nataša Sukič iz Levice, Renato Volker v imenu Stranke mladih – Zeleni Evrope, Aleksander Merlo za Zelene Slovenije, Klemen Belhar za Vesno, Nina Beyokol pa za Piratsko stranko. Sodelovala sta tudi Andrej Pleterski za Društvo Srebrna nit – združenje za dostojno starost in Maja Marčič za Društvo Zelena akademija Slovenije.

V imenu nasprotnikov sprejemanja takšne zakonodaje so sodelovali Alenka Forte za SDS, Janez Cigler Kralj iz NSi, Tina Bregant za SLS in Aleš Primc za Združenje Gibanje za otroke in družine, pa tudi Urh Grošelj za Združenje slovenskih katoliških zdravnikov, Roman Globokar za Društvo Gibanje za življenje in Metka Zevnik.

Zagovorniki zakonskega urejanja pravice so izpostavljali zlasti pravico do samostojnega odločanja posameznika do njegovega življenja in trpljenja. Večkrat so poudarili, da bi to pravico imeli neozdravljivo bolni in posamezniki v izjemnih bolečinah, ki so duševno prisebni. Z ureditvijo bi paliativno oskrbo, ki po besedah Nataše Sukič “ne zmore lajšati vseh bolečin”, dopolnili. Pleterski iz Društva Srebrna nit, ki je pripravilo predlog zakona, ki pa ga je DZ zavrnil, pa je prepričan, da bi ta pravica lajšala tudi bolečine svojcev trpečih, pa tudi tistih, ki se bojijo boleče smrti.

Nasprotniki so poudarjali nedotakljivost življenja, ki jo zagotavlja ustava. Zavzeli so se za krepitev paliativne oskrbe in ustrezne zdravstvene oskrbe. Izpostavili so, da lahko bolnik zdravljenje že zavrne. Janez Cigler Kralj meni, da bi urejanje tega področja ranljivim dal vedeti, da so nezaželeni. Aleš Primc je to pravico označil za medicinsko “zastrupitev kateregakoli od nas”. Alenka Forte pa je izpostavila, da gre pri vprašanju za “manever privabljanja svojih volivcev” in zavajanje javnosti pred evropskimi volitvami.

V soočenju protiargumentov, ki je sledilo, se je razprava vrtela okoli več vprašanj. Med drugim se gostje niso strinjali o tem, ali je pomoč pri končanju življenja varovanje ali kršenje človekovega dostojanstva. “Če spoštujemo dostojanstvo ljudi v življenju, moramo spoštovati dostojanstvo tudi v umiranju,” je izpostavila Tereza Novak. Aleš Primc pa je poudaril, da ima tudi nekdo, ki je star in bolan, veliko dostojanstva.

Nekaj je bilo polemike tudi o tem, ali gre pri odločitvi za končanje življenja na tak način za pravico posameznika ali za odnos družbe do umiranja in trpečih. Urh Grošelj se je postavil na stališče slednjih in menil, da ima ta pravica vpliv na celo skupnost in da se nihče v družbi ne sme znajti v situaciji, ko se mora opravičevati za svoj obstoj. Roman Globokar pa je navajal, da je stališče Sveta Evrope, ki pa ga niso podprle vse članice, da evtanazija in pomoč pri samomoru nista temeljni človekovi pravici. Nataša Sukič pa se je na drugi strani vprašala, “kdo smo mi, da bomo dušebrižniško odločali o drugih”? Nina Beyokol pa je pristavila, da samo vsak zase ve, kako se počuti in samo vsak zase lahko izbere, kako želi živeti ali končati življenje.

Nasprotniki zakonskega urejanja te pravice so opozarjali tudi na možnost zlorab in zapletov. Pri tem je Aleksander Merlo dejal, da zaupa v visoko etičnost slovenskega zdravništva, medtem ko Meira Hot največjo varovalko pred zlorabami zakona vidi v tem, da si velika večina ljudi želi živeti. Tudi zdravniki Merlo, Forte in Bregant so namreč iz svojih izkušenj izpostavljali željo bolnikov, tudi zelo bolnih, po življenju, je pa Forte menila, da bi se morda kdo lahko odločil za smrt, ker se počuti odveč. Renato Volker pa je ob tem izpostavil pomen zaupanja najbližjim.

Na obeh straneh so se tudi strinjali, da zdravnikov noben zakon ne more prisiliti v to, da bi pomagali nekomu končati življenje, če tega ne želijo. Cigler Kralj pa je vztrajal, da bi bila uzakonitev pomoči pri končanju življenja v nasprotju z ustavnim določilom o nedotakljivosti življenja.

Back to top button