Skupina za pripravo nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja za obdobje 2023-2033 je danes na mariborski pedagoški fakulteti pripravila javno predstavitev mnenj o bralni pismenosti v Sloveniji. Bralna pismenost je predpogoj za učenje, je uvodoma dejal vodja skupine Janez Vogrinc.
Namen posveta je bil pridobiti mnenja in stališča strokovne in širše javnosti o bralni pismenosti v Sloveniji ter ugotoviti, kako bodo predlogi naslovljeni v okviru nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja 2022-2033. To je bil že četrti takšen posvet, vsak obravnava drugo temo.
“Če smo se na prejšnjih srečanjih oziroma javnih predstavitvah mnenj, na katerih imajo možnost podati svoje predloge tudi praktiki in raziskovalci, ki sicer niso neposredno vključeni v delovanje naše delovne skupine, ukvarjali z različnimi ravnmi vzgojno-izobraževalnega sistema, je današnje srečanje namenjeno izrazito prečni, torej bralni pismenosti, ki se začne razvijati že v obdobju predšolske vzgoje, njen razvoj pa se nadaljuje na nadaljnjih ravneh šolskega sistema in dejansko skozi celotno življenje,” je dejal Vogrinc.
“Bralna pismenost učencev je eden od pomembnejših dejavnikov, ki določa učno uspešnost posameznika, saj je dejansko predpogoj za učenje,” je dodal.
Raziskava, ki je bila narejena spomladi 2021, torej neposredno po epidemiji covida-19, je pokazala zaskrbljujoče rezultate. Slovenski četrtošolci so namreč dosegli 23 točk manj kot leta 2016. “Zaskrbljujoče je tudi to, da je le 28 odstotkov slovenskih učencev poročalo, da zelo radi berejo,” je povedal Vogrinc.
Državna sekretarka na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje Janja Zupančič je spomnila, da razvijanje bralne pismenost ni le naloga učiteljev slovenskega jezika, ampak vseh sodelujočih v izobraževalnem sistemu. “Je tudi odgovornost tistih, ki sodelujejo izven izobraževalnega sistema, zato sem bila še toliko bolj navdušena, ko sem opazila v teh strateških dokumentih, da posegamo na področje drugih resorjev in je seveda ta nacionalna strategija dejansko nacionalna, ki pa potem na ravni akcijskega načrtovanja dosega različne ravni,” je dejala.
Nada Požar Matijašič z omenjenega ministrstva je dodala, da je bralna pismenost stalno razvijajoča se zmožnost, zato jo je treba razvijati v različnih starostnih obdobjih.
Dragica Haramija z mariborske pedagoške in filozofske fakultete je povedala, da je treba razvijati bralno pismenost tudi na neformalni ravni, različne uporabnike pa obravnavati glede na njihovo bralno zmožnost.
Igor Saksida s pedagoške fakultete v Ljubljani je opozoril na pomen uresničevanja strategij. “V razne strategije lahko napišemo marsikaj, ključno pa je, kako realizirati zastavljene cilje. Najbolj pereče pri nas pa je nadzor nad izvajanjem tega, kar piše v učnem načrtu oz. strategiji,” je dejal.
Opozoril je tudi na nujnost dolgoročnega delovanja. “Stvari se lotevamo po gasilsko. Potem ko smo imeli leta 2012 preplah nad tem, ko smo bili že skoraj na ravni Albanije po bralni pismenosti, smo hitro naredili projekt, ki se je izkazal za izvrstnega. Nismo pa naredili drugega koraka, da bi bili ti projekti konstanta. Ko so se rezultati dvignili, smo si oddahnili, projekta pa je bilo konec. Takšni projekti bi morali trajati desetletje ali več, da bi pustili trajne posledice,” je dejal.