Na okrogli mizi v sklopu konference o plačah v javnem sektorju, ki jo pripravlja družba Tax-Fin-Lex, je bilo danes slišati, da je treba doseči stabilen plačni sistem, ki ga ne bodo ogrožale vsakokratne grožnje s stavko. Sogovorniki so se zavzeli za javni sektor, ki bo nudil bolj kakovostne storitve in bo imel privlačnejše delovno okolje.
Na okrogli mizi o prenovi plačnega sistema javnega sektorja so sodelovali predsednik Fiskalnega sveta RS Davorin Kračun, generalni direktor direktorata za javni sektor na ministrstvu za javno upravo Peter Pogačar, predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije Branimir Štrukelj, predsednik Konfederacije sindikatov Pergam Jakob Počivavšek in Rok Spruk z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani.
Kračun je uvodoma predstavil nekaj podatkov. Delež mase plač v javnem sektorju se giblje okrog 25 odstotkov skupnih izdatkov sektorja države. Slovenija se po deležu zaposlenih v javnem sektorju uvršča v zgornjo tretjino med članicami Evropske unije, tudi sredstva za zaposlene so se znižala manj kot je povprečje EU. Razkorak med rastjo plač v zasebnem in javnem sektorju lahko spremljamo od leta 2015. Tudi realna vrednost plač je v zasebnem sektorju večja kot v javnem, je naštel.
Glede na to, da se borimo proti inflaciji in je treba gledati tudi na vzdržnost javnih financ, posebnih razlogov za dvig plač v javnem sektorju ni, vsaj ne pred napovedano reformo sistema, je opozoril. Izboljšanje upravljanja s sredstvi za zaposlene je ena ključnih prioritet fiskalne politike, saj sredstva za zaposlene pomembno vplivajo na vzdržnost javnih financ in tudi na kakovost zagotavljanja javnih storitev. Izpostavil je tudi, da so plačna pričakovanja v javnem sektorju zrasla zaradi obsežnih covidnih dodatkov med epidemijo covida-19 in zaradi parcialnih dogovorov o dvigu plač, ki pomenijo “gorivo za neregulirane dvige plač”.
Štrukelj je izpostavil, da ni kakovostne javne storitve brez motiviranega, strokovno usposobljenega uslužbenca oz. uslužbenke. Visoko izobraženi, dobro usposobljeni kadri so motor razvoja, teh pa ne motiviramo, tega strateškega vprašanja se po njegovem mnenju niti ne lotevamo.
Počivavšek se je dotaknil zahteve o odpravi plačnih nesorazmerij, ki bi bila po njegovih besedah potrebna tudi brez prenove plačnega sistema. Poudaril je, da minimalna plača raste hitreje kot druge plače in da še vedno obstajajo osnovne plače, ki so manjše od minimalne. Potrebno bi bilo usklajevanje plačnih razredov, da bi se ohranila razmerja, je izpostavil.
Po Sprukovem mnenju bi morali zapisati formulo za določanje plač v javnem sektorju, s katero lahko natančno opredelimo, katera je tista stopnja rasti plač v večletnem obdobju, ki ne bo prilivala na inflacijo. S tem bi rešili javnofinančno vzdržnost, meni. Opozoril pa je, da to političnim strankam ni v interesu, saj potem pred volitvami ne bi mogle dajati različnih obljub.
Kračun je poudaril, da moramo doseči stabilen plačni sistem, “ki ga ne bodo vsakih par mesecev z grožnjo stavke ogrozile skupine, brez katerih država ne more funkcionirati”. Ob tem je opozoril, da je neučinkovit javni sistem zloraba moči. “Če ljudje celo življenje plačujejo zdravstveni prispevek, ki ni majhen, ko pa potrebujejo zdravnika, pa ne morejo do njega, je to goljufija, piramidna shema,” je bil slikovit.
Pogačar je izpostavil, da bi se morali v državi najprej poenotiti, za katere storitve si želimo, da jih opravlja javni sektor. Prišli smo do točke, kjer je prenova plačnega sistema nujna, če želimo že leta 2030 zagotavljati javne storitve v obsegu, kot jih imamo danes. Predvsem zato, da vanj privabimo mlade, saj število zaposlenih v javnem sektorju, ki so starejši od 55 let, presega 44.000. Sama prenova plačnega sistema pa po njegovem mnenju ne bo izboljšala kakovosti javnih storitev, ampak bo treba učinkoviteje organizirati delo in upravljati zaposlene.
V nadaljevanju so sogovorniki skušali odgovoriti tudi na vprašanje, kako v javni sektor privabiti mlade oz. prispevati k privlačnejšemu delovnemu okolju. Ob tem so se strinjali, da je plača sicer zelo pomemben faktor za privabljanje kadra, ni pa edini. Pomemben faktor je tudi varnost zaposlitve, karierni razvoj, usklajevanje poklicnega in družinskega življenja. Ob tem so izpostavili tudi, da ljudje iz javnega sektorja odhajajo tudi zaradi slabih medosebnih odnosov na delovnem mestu.
