Prvenec prekmurskega tria prinaša še eno atraktivnost iz vrst kitarskih linij, ki se je pojavila na skrajnem severovzhodu Slovenije. Do sedaj so v zadnjih petnajstih letih v ospredje stopale bolj hrumeče zasedbe, kot so denimo noiserji Automassage in Hexenbrutal, grunge blues bend Jinho Jinza ter postrockerji ŠKM Banda, a nobena izmed teh ni vsebovala ženske članice, kaj šele tako prodorne vokalistke, kot jo premore Moving as a Giant, to je Bojana Pejanović. Slednja igra še na kitaro, poleg nje pa v glasbeni zasedbi ustvarjata še Primož Kramberger na basu in sintisajzerjih ter Martin Kramberger na bobnih. Lanski Klubski maraton Radia Študent jih je predstavil domačemu klubskemu podtalju, tako v centru kot tudi na periferiji. Zaradi suverene žive izvedbe in izvirnih aranžmajev pa jih je pod svoje okrilje vzela domača založba Kapa Records, ki je znana po že kar globokem bazenu hrupnih bendov. Istoimenski album je v studiu Radia Študent posnel hišni tehnik Timotheos Ananiadis – Makis, za miks in master pa je poskrebel še en hrupnež iz kolektiva The Canyon Observer – glasbenik Gašper Letonja.
Uvertura v album je, kar se tiče strukture, najbolj preprosta pesem No Time. Ne poseduje nobene težke progresije, deluje bolj kot začetni jamm na enem akordu, ki se prične tišje in z dodatkom orglic, nato pa se začne debeliti z dodajanjem kitarskih distorzij, vedno močnejše in bolj prisotne bobnarske baterije ter intenzitete glasu. Gre za preprost uvod, ki pa nakaže več kvalitet, ki jih bend dosega. Četudi je Moving as a Giant glasbena skupina na strani bolj hrupnih linij, to ne pomeni, da smo priča zgolj neki nerazločljivi gmoti trušča. Zasedba je sposobna premišljene postopne graditve pesmi, ki vključuje ponavljanje z dodajanjem vedno večih efektov in v tem oziru spominja na post-rockovski značaj, ki ga najbolje ponazarjata skladbi Morning Star in Empty Pocket. Edini skladbi, ki in medias res zarežeta že takoj z vseprisotnimi inštrumenti sta Tit for Tat in Terminal Dancer, ki najbolj poudarita triov noise-rockerski značaj. Včasih se vrine tudi kakšna bluesovska melanholija, s tem pa pridemo do ugotovitve, da je bend, kar se tiče žanra, pravzaprav stičišče zgoraj naštetih prekmurskih veteranov.
Neko posebnost na albumu pridodajo tudi klaviaturske poteze, ki za tovrstne bende niso tako običajne. Te se pojavljajo v vlogi nekakšnih olepševalnih kulis ali pa kar kot narekovalci v ospredju, kot denimo v eni lepših skladb Middleman.
Seveda pa je v ospredju oziroma najbolj izstopajoč element Bojanin unikaten in volumensko opolnomočen ženski vokal, ki ga v domačih zasedbah težko asociiramo s kakšno drugo pevko težkokategonikov. Nedvomno je to tista značajska poteza tria in čudovit neizbrušen diamant, v katerega se zagotovo zaljubimo. Če začuda že ne prej, pa prav gotovo ob sklepni baladni skladbi Punk. Baladi, v kateri se njen glas najbolj široko in čustveno odpre.
Če želite izvedeti, kako zasedba zveni v živo, ne zamudite predstavitvenega koncerta njihovega prvenca jutri, 6. julija, v Gala Hali na ljubljanski Metelkovi.
Brigita Gračner
