Z novelo zakona o vodah se bo pritisk na pozidavo priobalnih in vodnih zemljišč zmanjšal, je prepričan minister za okolje in prostor Andrej Vizjak. Odločitve bodo v skladu z novo ureditvijo strokovne in nepolitične, pitna voda pa bo bolje zaščitena, zagotavlja. Izpostavlja tudi dodatna sredstva za redno vzdrževanje vodotokov.
Minister Vizjak je prepričan, da novela zakona o vodah, o kateri bodo volivci odločali na referendumu, vodo ščiti bolje od trenutno veljavnega zakona. Izpostavlja, da za nasprotnike novele najbolj sporen člen, ki se nanaša na gradnjo na vodnih in priobalnih zemljiščih, omejuje nabor objektov, ki jih bo mogoče tam postaviti, na objekte v javni rabi in enostavne objekte.
“Pobudniki referenduma ponavljajo, da bo poslej mogoče na priobalnem pasu graditi bencinske servise, hotele, parkirišča in tako naprej. A to je možno tudi danes. Novela zakona to še vedno omogoča, preprečuje pa marsikaj drugega. Na priobalnih zemljiščih prepovedujemo gradnjo objektov zasebne rabe,” je izpostavil.
Vizjak je prepričan, da del vodarske stroke, ki nasprotuje noveli, ne upošteva celotne zakonodaje s področja posegov v prostor. “Vodarji so spregledali, da posegi v prostor niso določeni z zakonom o vodah, ampak z zakonom o urejanju prostora. Na posege v prostor gledajo zgolj skozi prizmo zakona o vodah, kar je napačno. Ta določa le dodatne pogoje za posege v prostor, ne pa posegov kot takih,” je poudaril.
Če želi investitor posegati na priobalno zemljišče, mora imeti za to podlago v prostorskem izvedbenem aktu. “Torej mora biti v državnem ali občinskem prostorskem načrtu to zemljišče že predvideno za pozidavo. Potem pa pri gradbenem dovoljenju za vsak poseg posebej potrebuje še vodno soglasje. To velja tudi za enostavne objekte, za katere gradbeno dovoljenje ni potrebno,” je spomnil.
Izpostavil je primer vladne uredbe, s katero je bil za stanovanjsko blokovsko sosesko zožen priobalni pas na območju Celja. V občinskem prostorskem aktu lahko občina v takem primeru določi, da je mogoče za potrebe stanovalcev postavljati tudi enostavne objekte. “Po današnji ureditvi lahko stanovalci postavljajo enostavne objekte na priobalnem zemljišču brez pridobitve vodnega soglasja, odslej pa to ne bo več dovoljeno. Tudi na polju enostavnih objektov torej pogoje zaostrujemo, saj bodo morali za vsak nadstrešek, za vsako garažo pridobiti vodno soglasje,” je izpostavil minister.
Pri sprejemanju občinskih prostorskih izvedbenih aktov sodelujejo številna ministrstva, denimo kmetijsko in okoljsko. “Lokalna samouprava ima tudi po novem določeno avtonomijo pod nadzorom države. Nič se ne spreminja,” je poudaril Vizjak.
Izrazil je zaupanje v župane in občinske svete, ki sprejemajo občinske prostorske načrte. “Župani so gonilo razvoja lokalne samouprave. Odgovorni so svojim občanom in izvoljeni na neposrednih volitvah. Zakaj bi bili občinski sveti in župani neodgovorni do narave, do svojega okolja? Ti očitki s stani nevladnega sektorja so pretirani in niso utemeljeni,” pravi minister.
O dopustnosti gradnje na vodnih in priobalnih zemljiščih v skladu z veljavnim zakonom na podlagi mnenja direkcije za vode odloča vlada. Novela vladni del procedure odpravlja, kar pa po oceni Vizjaka ne zmanjšuje zaščite slovenskih voda. “Na vladi se znajdejo stvari, ki tam nimajo kaj delati. Odločitev, ali je glede na kriterije na priobalnem zemljišču mogoče graditi nek objekt, je strokovna. V luči administrativne razbremenitve vseh organov v državi je smiselno, da se tu osredotočimo na vsebino, na stroko, in odločanje prepustimo njej. S tem se hkrati zmanjšuje vpliv politike,” je dejal.
Direkcija za vode deluje strokovno in v zadnjem času pod direktorjem Romanom Kramerjem tudi vse bolj učinkovito, poudarja Vizjak: “Rak rana direkcije so bili grozni zaostanki pri reševanju določenih zadev, kar se sedaj premika na bolje. Šli smo tudi po poti decentralizacije, njen sedež je sedaj v Celju. Prepričan sem, da bo direkcija enako strokovno kot doslej in še bolj učinkovito kos svojim nalogam.”
Obenem na okoljskem ministrstvu z novim gradbenim zakonom, ki je tik pred sprejemom na vladi, širijo pristojnost nadzora nad enostavnimi in manj zahtevnimi objekti na občinske inšpektorje. “S tem pomembno krepimo nadzor,” je poudaril minister in pristavil: “Nelegalne gradnje pa so možne tudi zdaj.”
Vizjak zavrača očitke pobudnikov referenduma, da bo z novelo zakona dodatno omejen dostop do voda. “Sedaj je možno z oženjem priobalnega pasu tam graditi tudi objekte zasebne rabe. Res moraš biti naiven, da verjameš, da je mogoče do vode dostopati čez zasebno dvorišče ali tovarno,” je poudaril. Pri objektih javne rabe pa velja, da je npr. gostinski vrt mogoče zagraditi tudi danes, če se denimo na objektu povzroča škoda.
“Prepričan sem, da bo z novelo pritisk na pozidavo priobalnega pasu manjši,” je dejal Vizjak. “Nastati zna še kak objekt, ampak ali ni lepo, da ljudem na okoljsko sprejemljiv način približamo vodo? Gotovo pa ne bo takšnega pritiska kot doslej, s pozidavo tovarn in podobnih objektov,” je zatrdil.
Zakon prinaša tudi možnost, da se za redno vzdrževanje vodotokov ob proračunskih sredstvih nameni sredstva sklada za vode, kar obseg skupnih virov za ta namen povečuje na potrebnih 25 milijonov evrov letno. “Prilivi v vodni sklad se povečujejo, pritiski na integralni proračun pa krepijo. Sredstva sklada za vode težko namenimo za socialne pomoči, plače šolnikov in zdravstveno varstvo. Naravnost poklican pa je za to, da lahko vsi tisti, ki plačujejo koncesijo za uporabo vode in vodna povračila – to so viri sklada za vode – namenijo denar za vzdrževanje te infrastrukture,” je prepričan.
Spomnil je na druge vire za gradnjo pomembnih vodnogospodarskih ureditev, kot sta sklad za okrevanje in odpornost ter kohezijska sredstva. “S tem se razbremenjuje sklad za vode, katerega sredstva se torej vsaj na srednji rok lahko usmerijo v redno vzdrževanje vodotokov,” je prepričan.
Pobudnikom referenduma po oceni Vizjaka ne gre za zaščito voda. Na vprašanje, ali mu je žal, da ni še pred sprejetjem prisluhnil nasprotnikom novele, odgovarja: “Podcenil sem zgolj politično dimenzijo tega vprašanja in ambicijo, da del nevladnikov izkoristi ta zakon za opozarjanje nase. Na stojnicah so nastopali celo z argumenti, da gre za privatizacijo vode in da se bo dodatno omejil dostop do voda. Vse to je privlečeno za lase, s temi gesli so zavajali ljudi.”
Poudaril je, da je do sprejemanja zakona prišlo v času “napetega političnega dogajanja”, kar so nekateri izkoristili: “Ni skrivnost, kakšna je politična opredelitev pobudnikov, od Inštituta 8. marec do Uroša Macerla.” Glede strokovnjakov pa je spomnil, da ti niso le v društvih, ampak tudi v direkciji za vode, nenazadnje je državna sekretarka na okoljskem ministrstvu Metka Gorišek “celo življenje delala v vodarstvu” in bila tudi direktorica inštituta za vode. “S temi sem se posvetoval in v zakonu ne vidijo nobene težave,” je sklenil Vizjak.
