December je čas, ko se dolge noči napolnijo z zgodbami, stare tradicije pa dobijo sodobne oblike. Med najbolj priljubljene junake tega prazničnega obdobja sodi sveti Miklavž, ki v sebi združuje krščanske vrednote in poganske korenine. Njegova zgodba, prepletena z legendami, zgodovino in ljudskim izročilom, še vedno navdihuje in prinaša čarobnost v domove. Praznovanje svetega Miklavža je na Slovenskem še danes eno najbolj pristnih doživetij decembra, a njegovi začetki segajo daleč nazaj v preteklost.
Zmaga svetlobe nad temo
Stare kulture so obdobje zimskega solsticija, ko so noči najdaljše in dnevi najkrajši, praznovale kot zmago svetlobe nad temo, dobrega nad zlim in življenja nad smrtjo. Ta čas je veljal za prelomnico, ki je obetala novo rojstvo narave in prihod daljših dni. Pred krščanstvom so številni narodi v tem obdobju praznovali rojstva božanstev, kot so Krišna, Buda, Oziris, Atis in Mitra.
Na Slovenskem je bil ta čas povezan z obredi, ki so slavili ponovno rojstvo sonca. 25. decembra so pogani praznovali rojstni dan boga Mitre, ki je bil simbol svetlobe in upanja. Ta praznik je bil tako globoko zakoreninjen, da ga je Cerkev pokristjanjevala postopoma. Leta 350 je papež Julij I. razglasil 25. december za Jezusov rojstni dan, kar je pomenilo konec mnogih poganskih obredov, a nekateri elementi so se ohranili in se prepletli s krščanskimi običaji.
Kdo je bil sveti Miklavž?
Sveti Miklavž, znan tudi kot sveti Nikolaj, je bil zgodnjekrščanski škof v Miri (današnja Turčija) v 4. stoletju. Rodil se je okoli leta 270 v premožni družini, vendar je po smrti staršev svoje bogastvo razdelil revnim. Znan je bil po svoji dobroti in nesebični pomoči. Ena najbolj znanih legend o Miklavžu govori o treh hčerah obubožanega trgovca, ki jih je rešil sramote, ko jim je skozi dimnik podaril tri kepe zlata za doto.
Poleg tega, da velja za zavetnika otrok, je Miklavž tudi zaščitnik mornarjev, ribičev in živine. Njegova priljubljenost se je hitro razširila po vsej Evropi. Na Slovenskem je svetemu Miklavžu posvečenih skoraj dvesto cerkva, kar priča o globokem čaščenju tega svetnika.
Parklji – demonski spremljevalci
Ob Miklavževih povorkah in obhodih so nepogrešljivi parklji, strašljiva bitja, ki simbolizirajo zlo in kaznovanje. Njihov izvor sega v predkrščansko mitologijo, kjer so poosebljali zle duhove zime. Beseda »parkelj« izhaja iz nemške besede »Bartl« ali brada, kar nakazuje na njihovo povezavo z germanskimi demoni.
Pred uvedbo krščanstva so naši predniki v tem času odganjali zle duhove z glasnim hrupom, maskiranjem in obhodi. Cerkev je ta običaj, ker ga ni mogla izkoreniniti, prevzela, in mu dala krščansko vsebino. Parklji so postali spremljevalci svetega Miklavža, ki poredne strašijo in opozarjajo, pridne pa spodbujajo k dobremu vedenju.
Miklavževo obdarovanje – od orehov do igrač
Ena najbolj prepoznavnih tradicij, povezanih s svetim Miklavžem, je obdarovanje otrok. Ta običaj izvira iz Miklavževe legendarne radodarnosti. Njegova gesta, ko je dekletom skozi dimnik podaril zlato, se je sčasoma preoblikovala v tradicijo, da se darila delijo v nogavicah ob kaminu ali peharjih.
V preteklosti so bila darila skromna – orehi, jabolka in suho sadje. Danes so Miklavževi sejmi in darila bolj razkošna, a sporočilo ostaja enako: obdarovanje simbolizira dobroto in sočutje.
Sveti Miklavž in duše prednikov
December je bil po starih verovanjih čas, ko so se duše umrlih prednikov vračale na zemljo. Verovanje, da je v tem času meja med svetom živih in mrtvih tanka, je vodilo v obrede, v katerih so se ljudje našemili v duhove in prinašali blagoslov domovom. S prihodom krščanstva so te duše prednikov postale del Miklavževega spremstva, medtem ko je Miklavž prevzel vlogo posrednika med dobrim in zlim.
Miklavž kot simbol dobrodelnosti in upanja
Praznik svetega Miklavža ima globoko simboliko, ki presega zgolj materialno obdarovanje. Miklavž nas uči vrednot dobrodelnosti, skromnosti in sočutja. Njegov lik nas povezuje z dediščino, ki združuje starodavne mite in sodobne vrednote.
Sveti Miklavž ostaja junak, ki prinaša čarobnost v dolge zimske noči in nas opominja, da je največje darilo tisto, ki prihaja iz srca. Praznovanje njegovega praznika, četudi brez krščanskih vzgibov, je priložnost, da ponovno razmislimo o svojih vrednotah in odnosi do drugih – da najdemo v sebi malo Miklavža in z njim prinašamo veselje tistim, ki ga najbolj potrebujejo.
Sveti Miklavž nas tako popelje na čarobno potovanje med tradicijo in sodobnostjo, kjer zmaga dobrota nad temo in življenje nad smrtjo. To je zgodba, ki nas lahko vsako leto znova navdihuje.
Petra Znoj
