Intenzivna sezona kulturnih dogodkov kar nima konca. V prejšnjih letih smo spremljali zgostitve količine dogodkov na mesece od aprila do konca junija, letos pa se tudi julija koledar še kar ni sprostil, malo manj dogodkov je bilo opaziti šele v avgustu. Podatki pa kažejo, da je bilo še lani vseeno kar za dvanajst odstotkov manj prireditev na področju kulture kot pred epidemijo koronavirusa v letu 2019.
Enega od vzrokov bi veljalo iskati v višini honorarjev. Medtem ko se minimalna plača vztrajno zvišuje, vsaj občasno, ko se dogajajo tudi opaznejše spremembe v višini inflacije, honorarji kulturnih delavcev že petnajst let ostajajo enaki. Javna agencija za knjigo je pred nekaj več kot desetletjem izdala smernice za predlog najnižjih avtorskih honorarjev, ki so v primeru moderiranja javnega pogovora znašali 150 evrov. Skoraj vsi javni in drugi zavodi in društva po državi so se tega zneska oprijeli kot edinega možnega in v vseh teh letih se znesek ni spremenil, čeprav je bil že od samega začetka zamišljen kot predlog najmanjšega možnega zneska.
Prekarnosti je v kulturi ogromno, še največji javni kulturni zavodi imajo v veliki meri svoje stalne ekipe sestavljene in samozaposlenih ter nekaj zaposlenih. V lanskem letu so zabeležili nekoliko manjše število tako zaposlenih (za približno tri odstotke) v kulturnih ustanovah, kot tudi manjše število zunanjih sodelavcev (za približno dva odstotka) kot pred epidemijo, po kateri si scena očitno še ni opomogla.
Lani je denimo 24.100 prireditev obiskalo več kot 3,9 milijona obiskovalcev, kar je 550.000 manj kot pred epidemijo, ko je bila morda tudi kupna moč nekaterih večja. Ugotovili so namreč, da se posameznik v finančni stiski ponavadi najprej odreče »plačevanju kulture«, saj jo smatra za dodaten luksuz. Podatki pa tudi kažejo, da je leta 2022 tretjina prebivalcev Slovenije, starih 16 let ali več, obiskala eno kulturno prireditev v celem letu, od tega največkrat koncert ali gledališko predstavo, 22 odstotkov pa jih je vsaj enkrat obiskalo kino.
Zaradi želje po vračanju ljudi na kulturne dogodke v živo se je lani opazno zmanjšalo število prireditev, pripravljenih za virtualni prostor. Od leta 2020, ko so kulturne ustanove med epidemijo pripravile skoraj štiri tisoč elektronskih prireditev in štiristo manj v letu kasneje, jih je bilo leta 2022 samo še 564, lani pa 485. Enak vzrok bi lahko pripisali porastu števila brezplačnih prireditev, ki jih večinoma pripravljajo kulturni domovi. Lani jih je bilo 7.333 ali 30 odstotkov vseh v primerjavi z 22 odstotki leta 2019. Vseeno je bil izkupiček iz vstopnin opazovanih ustanov višji kot pred petimi leti in to za slab milijon evrov, kar kaže na povišanje povprečne cene vstopnic, ki so bile lani v glasbenih ustanovah okoli 20,41 evra, v kulturnih domovih 12,2 evra in v gledališčih ter operah 11,28 evra.
Največje povišanje sredstev za pritok denarja v kulturne institucije je torej prišlo s strani izkupička od vstopnic. Čeprav je imelo Ministrstvo za kulturo lani rekorden proračun v višini 248.495.672 evrov, je v primerjavi s povečevanjem proračunov ostalih ministrstev ta znesek minoren. Učinek takšnega poslovanja lahko vidimo v slovenskih filmih, ki se izogibajo akcijskim, znanstvenofantastičnim ali srhljivim žanrom ter kostumskim zgodovinskim dramam, saj za njihovo izvedbo ne morejo prejeti dovolj sredstev. Enako je z gledališči, ki svoje produkcije vse bolj krčijo, kar se v prvi vrsti zlahka opazi na vse bolj minimalističnih scenografijah in pri kostumografiji. Poleg tega pa se je število izvedenih produkcij oziroma število dogodkov morda tudi zaradi tega lani zmanjšalo. Statistični urad Republike Slovenije je zaznal skupno za tri odstotke manj organiziranih dogodkov in za kar 36 odstotkov manj festivalov, kot jih je bilo leta 2019. Odrskih prireditev pa je bilo za 193 manj kot leta 2022. Od tega jih je skoraj polovica oziroma 49 odstotkov nastala v lastni produkciji ali koprodukciji, nekaj več kot polovica ali 51 odstotkov pa so bile prireditve gostujočih izvajalcev oziroma ansamblov.
Pozitiven trend so pri SURS sicer zaznali glede dostopa do kulturnih dogodkov za gibalno ovirane osebe, ki je večinoma vsaj delno že urejen. Verjetno bo prenova ljubljanske Drame prinesla še boljše stanje na tem področju vsaj za gibalno ovirane meščane Ljubljane, ki pa bodo morali na dokončanje tega velikega projekta počakati približno tri leta. Sicer ima več kot polovica kulturnih ustanov z lastnimi prostori urejen dostop za gibalno ovirane, delno urejenega pa 35 odstotkov. Senzorno oviranim osebam je bil dostop povsem urejen ali pa vsaj delno urejen v 40 odstotkih. Nekdanji sodelavec Cankarjevega doma nam je namignil, da bo v prihodnje potrebno poseben dostop ponuditi tudi debelejšim posameznikom, katerih število se iz leta v leto veča, medtem ko velikost stolov ostaja enaka. V času njegovega delovanja so se morali znajti tako, da so morali pretirano obširnim posameznikom najti posebne stole in jih posesti prav na prostore za gibalno ovirane.
Dostop do kulturnih dogodkov je tako fizično kot cenovno potrebno omogočiti, a je ob poplavi brezplačnih dogodkov in nizkih članarin za splošne knjižnice težko reči, da niso vsaj do določene mere dostopni vsem. V času, ko kultura diskurza pada, pa je uživanje kulture in umetnosti še pomembnejše, saj se z njima ne krepi le duha, širi obzorja in goji kreativnost, ampak spodbuja tudi empatijo.
Pia Nikolič
