V dnevni sobi se v soncu kopa tvoj fikus benjamin. Drugi, prvi se je namreč med pandemijo covid-19 posušil, saj me ni bilo v Kopru, da bi ga zalival. Spomnim se najinega prvega srečanja, ko si po končani fakulteti za krajinsko arhitekturo prišla do mene s svojim portfeljem in kot včeraj se spomnim, kako si zapisovala moje predolgo ponavljajoče se pridiganje. Po petnajstih letih še vedno čuvaš zapiske, pokazala si mi jih. Poslušala si me in večkrat odpotovala, da bi tako spoznala druge svetove.
Tvoj prispevek za novo knjigo o kolektivnem delovanju v Kopru je tik pred izdajo. Quiero que te quiero Verde si pisala. Za revijo HIŠE sem s teboj naredil intervju z namenom predstavitve tvojega profesionalnega delovanja na področju krajinske arhitekture, grafičnega oblikovanja in ilustracije.
Zase si vedno rekla, da si Primorka, ljubiteljica dobre hrane, glasbe in dizajna ter zagovornica lepih reči, ki so istočasno uporabne in nosijo določeno sporočilo. Za tvoj Kaiobi, ki odtenke in variacije oblikovanja povezuje in združuje v barvito celoto, si mi povedala, da zate pomeni »korak naprej in hkrati predstavlja sredstvo za vzpostavljanje kritične distance do lastnega dela.« S Kaiobi se na prvi pogled nezdružljiva področja med seboj podpirajo in dopolnjujejo.
Brez tebe si Avtomatik Delovišča ne predstavljam. Tvoja zagnanost, neskončna energija, iznajdljivost, skromnost, marljivost in optimizem so bili pogon našega kolektivnega dela. Za Avtomatik si vedno govorila, da je »zaradi spleta okoliščin iz skupka posameznikov s podobnimi interesi nastalo nekaj svežega in hkrati bolj radikalnega. Od debat o prostoru in njegovem urejanju smo šli vsaj nekaj korakov dlje, stopili smo v akcijo.« Ponovno prebiram tvoje besede, kjer praviš, da si »iz osnovnega kaosa raznolikih dejavnosti in občasnih težav z opredeljevanjem identitete Avtomatik Delovišča, tekom dveh let delovanja pričela izluščevati njegovo bistvo, načela in vrednote, h katerim stremimo.« Navduševal te je citat Steva Diskina, oblikovalca in arhitekta, ki pravi »Ob dobri ideji se človek zagotovo nasmehne, v najboljšem primeru pa prešerno nasmeji. Tudi vi se sedaj smejete – pa ne zato, ker bi si mislili, da sem zmešan, temveč zato, ker veste, da imam prav.« Za Avtomatik Delovišče si trdila, da je »dobra ideja, taka, ki ti nariše nasmeh. Predstavlja spodbudno okolje za sodelovanje in združuje raznolike posameznike, ki se med seboj odlično dopolnjujemo in skupaj pišemo nekaj novega in tudi boljšega.« Vse realizacije si najraje oblikovala za mediteransko okolje. Berem, kako navdušeno opisuješ morje in obmorske ljudi, ki »z morjem dobijo občutek odprtosti prostora. Fizične značilnosti prostora zaznamujejo naše zaznavanje sveta v širšem kontekstu. Če že od malih nog gledaš veliko vodno površino, ki jo nekje daleč obroblja navidezna črta, se že zelo zgodaj zavedaš, da tam ni konec sveta, ampak se še nekaj dogaja naprej. Odprt pogled obale in morja na nek način za sabo potegne bolj odprto glavo.«
Tvoj glasbeni okus je že od otroštva stremel k jazzu. S svojim saksofonom si v minulih petindvajsetih letih igrala v različnih zasedbah. Z Big Bandom Hrošči ste leta 2006 ustvarili MareziJazz, največji festival big bandov v srednji Evropi ter z njim na prizorišče istrskega podeželja pripeljali pestro paleto vrhunskih zasedb iz Slovenije in tujine. Sedaj razumem tvoje zmožnosti združevanja funkcije in estetike, saj si bila vedno na preseku med inženirko in vizualno pripovedovalko z izjemnim občutkom za prostor. Z opazovanjem, poslušanjem okolice – tako prostora samega, dogodkov v njem, kot tudi zgodb ljudi – ter z raziskovanjem novih krajev si ustvarila projekt Crumbles – drobci vsakdana, kjer skozi izčiščene digitalne ilustracije pretvarjaš zaznave vsakodnevnih malenkosti. S projektom Karte na mizo si z Anjo Kocman, novinarko in pripovedovalko z ogromnim znanjem o slovenskem ljudskem pripovedništvu, realizirala idejo oblikovanja kompleta igralnih kart v povezavi z dvanajstimi pravljicami in pripovedkami. Vedno si govorila, da se ti zdi pomembno, da prostoru, ki te je definiral, nekaj vrneš, četudi te vedno vleče na različne konce. »S krhkim in omejenim prostorom slovenske obale se velikokrat ne ravna premišljeno. Alternativa je seveda proaktivni boj za vrednote tako na aktivistični ravni kot tudi bolj utemeljeno, z argumenti in vztrajno kvalitetnim delovanjem.«
Ne zmorem bolečine tvojega odhoda, prehitro, prezgodaj. Pogrešam te tovarišica, sodelavka, prijateljica.
BOŠTJAN BUGARIČ
