Trst – mesto filma

Tretji teden januarja bo Trst že tradicionalno prevzel film. Mednarodni filmski festival, katerega začetki segajo v konec osemdesetih, bo doživel svojo 36. edicijo. Že pred glavnim delom festivala se bo ta odprl z italijanskim filmom, ki smo ga lahko videli že tako na Biennalu kot tudi na Berlinalu in se z zgodbo o napolitanski astrologinji, ki lahko uresniči želje svojih strank, giblje nekje med dokumentarcem in komedijo. Že štiri dni kasneje pa bo na ogled še en italijanski film Lo spartito della vita, ki pa je bolj kot ne dramedija o disfunkcionalnih odnosih in zmedenih starših. Domači filmi bodo sicer na sporedu v manjšini.

Film ima v Trstu že dolgo brado. Ko je Karol Grossmann v Ljutomeru komaj posnel prvi slovenski film, so tam že odprli prvi kinematograf. Imenoval se je Cinema Americano, lastil pa si ga je gospod Boecher. 

Na filmu se je mesto pojavilo nekoliko kasneje. Med prvimi posnetki naj bi bilo zabeleženo žalovanje za avstrijskim nadvojvodo Francem Ferdinandom in njegovo soprogo, grofico Sofijo Hohenberško, po atentatu v Sarajevu 28. junija 1914. V dvajsetih letih dvajsetega stoletja naj bi se Trst na filmu znašel vsaj štirikrat, a so bili filmski trakovi za vedno izgubljeni. Trideset let kasneje pa so filmski ustvarjalci ponovno odkrili to obmorsko mesto, ki se jim je zdelo idealna lokacija za snemanje vohunskih filmov in zgodb o mednarodnem tihotapstvu. Mednje sodijo filmi, kot so Begunec v Trstu, Bela črta, Sence nad Trstom in Diplomatski kurir s Tyroneom Powerjem, ki pa nikoli ni zares stopil na tržaška tla.

Leta 1978 so v Italiji reformirali psihiatrični sistem in zaprli vse psihiatrične bolnice, kar je znano tudi pod imenom Zakon 180 ali Basaglijev zakon po italijanskem psihiatru Francu Basaglii, ki je zakon predlagal. Dokončno so ga uveljavili šele leta 1998 in s svojim vplivom se je dotaknil tudi filma. Zaradi tako imenovane »basaglijske revolucije« so v Trstu posneli tudi številne filme na temo duševnega zdravja, najbolj znan med njimi je Dekle iz Trsta. Med pomembnimi vplivi na filmsko industrijo v Trstu pa so tudi tisti s strani priredb literarnih vrhuncev, če se spomnimo samo filmov, kot so Šolsko leto, Pojdi, kamor te vodi srce ali Zenova vest.

Slikovito mesto, stisnjeno med ogromno pristanišče, kvadraten pravljičen bel grad in strmo kraško pobočje, pa je ponudil sceno številnim mednarodnim produkcijam, ki so v njem priredile ozadje za filme, ki so se na platnu odvijali v Angliji, Rusiji, Ameriki ali celo Libiji. Med najbolj znanimi sta verjetno Angleški pacient v režiji Anthonyja Minghelle in drugi del Botra režiserja Francisa Forda Coppole.

V Trstu je Peter Del Monte leta 1987 menda posnel tudi prvi eksperimentalni digitalni film Julija in Julija, Mathieu Amalric pa Wimbeldonski stadion in Giuseppe Tornatore Neznano žensko ter kasneje Najboljšo ponudbo. Omeniti velja še Gabriela Salvatoresa, ki je v tem mestu posnel prvi italijanski superjunaški film Nevidni deček. Že leta 1951 pa je v Trstu svoj celovečerni film, poimenovan preprosto po mestu, posnel tudi slovenski režiser France Štiglic, verjetno bolje znan kot avtor filmov Na svoji zemlji, Dolina miru, Balada o trobenti in oblaku in Ne joči Peter.

Mednarodni filmski festival se je torej začel dokaj pozno. Sprva je obstajal pod imenom Alpe Adria: primerjava kinematografskih območij. Nastal je kot posledica dolgoletnega raziskovanja srednje- in vzhodnoevropske kinematografije s strani filmskih navdušencev iz Trsta. Že v sedemdesetih so začeli z retrospektivami poljskega, madžarskega, slovenskega, češkoslovaškega in drugih filmov, ki jih na zahodu, ki se je po nekaterih definicijah začenjal prav v Trstu, niso mogli pogosto videti.

Skozi leta je mednarodni filmski festival rastel in začel sčasoma gledalcem ponujati tudi mednarodne in nacionalne premiere celovečernih igranih filmov, kratkih filmov in dokumentarcev. Prva uradna edicija pa naj bi bila izpeljana leta 1990. Štiri leta zatem so uvedli dve nagradi, ki danes sicer ne obstajata več. Prva je bila podeljevana za mir, druga se je imenovala »Nagrada Sarajeva«. Leta 1997 so dodali še tekmovalni program kratkih filmov. Po letu 2002 pa je festival počasi dobival današnjo podobo in tudi današnje ime.

Danes lahko na festivalu vidimo več deset različnih naslovov srednje- in vzhodnoevropskega filma iz nekaj preteklih let, ki jih predvajajo tako z italijanskimi kot z angleškimi podnapisi.

Sekcija »Divjih rož« se bo letos posvetila srbskim filmskim ustvarjalkam, zato bomo lahko tam videli tudi igrani film 78 dni, ki izgleda kot dokumentarec, sestavljen iz domačih videoposnetkov dveh sester, ki sta bombardiranje Beograda preživljali z družino v hiši v predmestju. Med resničnimi dokumentarnimi filmi pa bo na ogled Druga stran vsega Mile Turajlić, ki je svetovno premiero doživel na festivalu v Torontu. Prav tam je bil predvajan tudi nesporen zmagovalec letošnjega Festivala slovenskega filma Portorož Odrešitev za začetnike, ki bo prav tako na ogled v Trstu in bo poleg še dveh koprodukcij edini predstavnik slovenskega filma na tem festivalu.

PIA NIKOLIČ

Back to top button