Tomos 1954-2019
Še v osemdesetih letih minulega stoletja rojene generacije (beri: tiste pred njimi in morda tudi kakšna za njimi) je v nekem obdobju odraščanja zasluge za vsaj lokalno mobilnost dolgovala mopedom s Tomosovih tekočih trakov. Marsikdo je svoje prve bencinske kilometre prevozil s katerim izmed Tomosovih izdelkov, ki so si sledili od modela Tomos Puch SG 250 pa vse do tudi najmlajšim voznikom znanega Flexerja. Dasiravno je črka S v akronimu TOMOS predstavljala Sežano, je tovarna v svet razširila besedo o proizvodnji iz Kopra vse do brezpotij Afrike in Azije, po tem ko je hitro osvojila trge nekdanje skupne države.
Tovarna je z delom dokončno prenehala leta 2019 in od takrat naprej je njena dediščina vse pogosteje predmet zanimanja širše javnosti. Nazadnje je ob 70. obletnici ustanovitve tovarne izšla publikacija TOMOS 1954-2019, ki sta jo avtorja Edi Glavić in Iztok Vidmar pred kratkim predstavila javnosti.
V okviru skupine Tomos sta avtorja skupno nabrala skoraj štirideset delovnih let v obdobju, ko je bila tovarna na vrhuncu svoje moči. V knjigi sta na 235 straneh našla tudi prostor za predstavitev prvih dveh desetletij tovarne, ki mu osebno nista bila priča. Vseeno s pomočjo arhivskih gradiv bralce popeljeta v svet Tomosa in ponudita vpogled tako v nastanek in delovanje same tovarne kot tudi proces zasnove, načrtovanja in organizacije proizvodnje malodane vseh modelov enoslednih vozil, ki so jih proizvedli v 65-letni zgodovini tovarne. Mlajši bralci bodo morda presenečeni ob spoznanju, da je Tomos poleg motorjev, mopedov in motornih koles ter avtomobilskih delov sestavljal tudi avtomobile. Podrobno sta opisala tudi delovanje Tomosovega inštituta, v okviru katerega so potekale raziskave in tudi razvoj izdelkov za civilno in športno rabo. Zapise avtorjev dopolnjujejo fotografije iz dela ohranjene zapuščine tovarniške foto službe, tabele, grafi in tehnični načrti posameznih vozil.
O avtorjih
Edi Glavić je pri rosnih dveh letih v Koper prišel takrat kot Tomosova tovarna in se takoj po dokončani srednji šoli kot pripravnik v tehnološki pripravi proizvodnje že leta 1973 pridružil kolektivu ter že čez štiri leta ob delu dokončal višjo strojno šolo na Fakulteti za strojništvo Ljubljana. Z novimi znanji in izkušnjami je prevzel delo obratovodje mehanske obdelave in nato leta 1981 še vodje TOZD (Temeljne organizacije združenega dela) Mehanska obdelava.
Nove potrebe po združevanju sredstev znotraj dobaviteljske, proizvodne in prodajne verige so leta 1984 privedle do ustanovitve SMIT (Skupnosti motorne industrije Tomos), v kateri je opravljal delo sekretarja. V neposredno proizvodnjo se je vrnil leta 1985, ko je prevzel delo vodje TOZD Končni izdelki, ki je združil montažo vseh tedanjih Tomosovih izdelkov. Z reorganizacijo podjetja Tomos je v letu 1987 postal direktor TOZD Proizvodnja, ki je upravljala z vsemi tehnološkimi procesi izdelave delov in končnih izdelkov Tomosa. Dve leti pozneje je bil imenovan za vodjo tehnološke priprave proizvodnje v Tehničnem sektorju, kjer je leto pozneje sklenil svojo poklicno pot v tovarni.
Iztok Vidmar se je v Tomosu zaposlil šele po pridobitvi diplome iz strojništva leta 1978. S strokovnim delom je pričel v oddelku Tehnično servisne službe in bil po enoletnem služenju vojaškega roka premeščen v Oddelek tehnologije mehanske obdelave Tehnične priprave proizvodnje tovarne, kjer je sodeloval pri uvajanju prvega numerično krmiljenega obdelovalnega centra v proizvodnjo. Ob pripravi tehnoloških postopkov ter konstrukciji orodij in vpenjalnih naprav je delo na stroju izvajal tudi praktično, določen čas je bil vključen tudi v troizmensko delo na tem stroju kot operater in delavec.
Med njegove zadolžitve je v nadaljevanju sodila tehnološka skrb nad specialnimi in linijskimi stroji za obdelavo ohišij vseh Tomosovih vgradnih motorjev. V začetku leta 1984 so ga premestili v takratni inštitut, v skupino za konstrukcijo dvokolesnih vozil. Tu se je kot konstruktor vključil v nastajanje novih mopedov, kjer so naloge in strokovni izzivi hitro postajali zahtevnejši, prav tako pa tudi zadolžitve in odgovornosti. Prevzemal je naloge samostojnega projektanta in hkrati vodstvene zadolžitve. Ob pospešenem uvajanju novih modelov izdelkov je gradil novo ekipo sodelavcev. Po reorganizaciji leta 1989 je bil imenovan za direktorja razvoja dvokolesnih vozil in nato še hkrati direktorja inštituta. Po zaključku stečajnega postopka leta 1995 je bil imenovan za direktorja največjega samostojnega podjetja v sklopu Group Tomos – PROMO d. o. o., ki je opravljalo vse poslovne in operativne funkcije za proizvodnjo dvokoles in kasneje komponent za zunanje kupce iz motorne in tudi druge industrije. Po ponovnem preoblikovanju Tomosa v enovito podjetje je v njem postal član uprave, zadolžen za razvoj, kjer se je zadržal tri leta.
Avtorja sta kot nekdanja zaposlena bralcem predstavila tudi pristop tovarne k skrbi za zaposlene in razvoju občutka pripadnosti kolektivu, ki je bil svoj čas najštevilčnejši v slovenski Istri. Prav tako sta se za ključen prispevek k izdaji knjige zahvalila Zvezi starodobnih vozil Slovenije in društvu Adria Classic Koper.
U. R.
