Pred približno letom dni je Občina Ankaran podpisala pogodbo z Društvom upokojencev in starejših občanov Ankaran ter s tem del svojih obveznosti pri skrbi za starejše prenesla na izvajalce programa Starejši za starejše – za višjo kakovost življenja doma. Pod vodstvom koordinatorja Romana Cvetka so prostovoljci obiskali 34 Ankarančanov, starejših od 90 let, ter preverili, ali potrebujejo kakršnokoli pomoč ali oskrbo. Ugotovili so, da je enajst starostnikov že nastanjenih v domovih za starejše, za dvanajst drugih pa je bilo dogovorjeno, da bodo do 30. junija letos deležni brezplačne e-oskrbe na daljavo, ki jo nudi Zveza društev upokojencev Slovenije. Gre za storitev, ki starejšim omogoča 24-urno povezavo z asistenčnim centrom ali zdravstvenim osebjem. Septembra so prostovoljci nadaljevali z obiski med 63 občani, starejšimi od 85 let, in jih do konca leta obiskali 42. Devet jih že biva v domovih za starejše, večina preostalih pa si je izrazito želela več druženja. Na tej podlagi je nastala ideja o mesečnih srečanjih starejših od 85 let, ki v tekočem mesecu praznujejo rojstni dan, pri čemer je prvo srečanje potekalo januarja. Program Starejši za starejše sedaj potrebuje okrepitve, kar pomeni, da se mu lahko upokojenci ter starejši občani Ankarana pridružijo kot prostovoljci. Pobuda je dragocena, a v ozadju se odpira pomembno vprašanje: ali lahko prostovoljstvo, pa naj bo še tako srčno, nadomesti manko sistemske podpore za starajočo se populacijo? In kdo – občine, država, posamezniki – naj prevzame odgovornost za dostojno staranje v skupnosti?
Po podatkih iz leta 2023 se Občina Ankaran v Sloveniji uvršča med občine z najstarejšim prebivalstvom, saj v letu 2021 presega slovensko povprečje za približno 20 odstotkov – ima že 24,9 odstotka prebivalcev, ki so starejši od 65 let. Iz demografske projekcije izhaja, da bo delež starejših do leta 2026 hitro naraščal in dosegel 32,9 odstotka vseh prebivalcev, v letu 2031 pa že 41,1 odstotka vseh občanov Ankarana.
Občina, ki šteje skupno nekaj več kot 3.200 občanov, za starejše letno nameni 322.000 evrov. »V občini Ankaran, kjer starejši predstavljajo pomemben del prebivalstva, je ključno, da so ukrepi prilagojeni njihovim dejanskim potrebam in da imajo možnost soodločanja o programih, ki jih zadevajo. Občina lahko zagotavlja infrastrukturo in storitve, ki omogočajo kakovostno staranje – od prilagojenega javnega prevoza in oskrbnih centrov do programov za aktivno preživljanje prostega časa. Hkrati lahko spodbuja vključevanje starejših v prostovoljske dejavnosti, ki prispevajo k medgeneracijskemu povezovanju,« so povedali na občini.
Inštitut za socialno varstvo je skupaj s Centrom za družboslovno informatiko Fakultete za družbene vede sodeloval v pilotnih projektih dolgotrajne oskrbe, v sklopu katerih so evalvirali storitev e-oskrbe. Rezultati so pokazali visoko zadovoljstvo in pri uporabnikih prepoznano koristnost. Največjo pozitivno spremembo so opazili na področju samostojnosti, občutka nadzora nad življenjem in splošne kakovosti življenja. »Prostovoljstvo pa ne more nadomestiti formalnih storitev oskrbe, ki morajo biti sistemsko zagotovljene. Potrebe starejšega prebivalstva nenehno naraščajo in postajajo zahtevnejše. Tudi podatki s področja pomoči na domu iz leta v leto potrjujejo, da se povečuje delež temeljnih dnevnih opravil, ki so praviloma kompleksnejša in jih je mogoče ustrezno izvesti le z usposobljenim kadrom in stabilnim financiranjem. Da bomo ustrezno odgovorili na potrebe po dolgotrajni oskrbi, moramo uspešno vzpostaviti sistem dolgotrajne oskrbe. Ta zahteva stabilno financiranje, ki ga po novem Zakonu o dolgotrajni oskrbi zagotavljamo v obliki prispevka za dolgotrajno oskrbo in novega proračunskega vira,« so še sporočili iz Inštituta za socialno varstvo ter dodali, da zagotavljanje teh storitev zahteva krepitev zdravstvenih in socialnih služb ter dovolj usposobljenega kadra, ki bo lahko nudil čim bolj integrirano podporo, predvsem na domovih uporabnikov. Smiselno se jim zdi razvijati modele, s pomočjo katerih prostovoljstvo prepletajo s formalnim sistemom. S takšnim pristopom prostovoljke in prostovoljci ohranjajo ključno dopolnilno vlogo – prispevajo k boljši kakovosti življenja starejših ter hkrati služijo kot podpora strokovnim izvajalcem, ne pa kot njihova zamenjava.
Po več kot treh desetletjih priprav se Slovenija le podaja v reformo dolgotrajne oskrbe, ki uvaja nove vire financiranja in spodbuja bolj pravično, solidarno razporeditev stroškov. Trenutno država za dolgotrajno oskrbo namenja 1,5 odstotka BDP, kar kljub povišanju, v primerjavi s preteklimi leti, še vedno zaostaja za evropskim povprečjem.
Leta 2023 je bil sprejet Zakon o dolgotrajni oskrbi, katerega namen je izboljšati finančno dostopnost storitev za prebivalce ter razširiti ponudbo skupnostnih storitev. Te ne obsegajo le pomoči pri osnovnih in podpornih vsakodnevnih opravilih, temveč vključujejo tudi zdravstveno nego, storitve za ohranjanje in krepitev samostojnosti, ki jih zagotavljajo fizioterapevti, delovni terapevti in socialni delavci, ter sofinancirano e-oskrbo. »Prednostno bo treba obravnavati predvsem ukrepe za razvoj kadrov v dolgotrajni oskrbi. V ospredju mora biti povečanje števila zaposlenih in izboljšanje delovnih pogojev, kot so povišanje plač, boljše usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, zagotavljanje najvišjih standardov varnosti pri delu, usposabljanja, štipendij idr. Treba bo v večji meri podpreti in razvijati inovativne programe v lokalnih okoljih, od krepitve socialne mreže, večje vključenosti starih ljudi v družbo do izboljšanja kakovosti bivanja,« so še dodali na Inštitutu.
Ana Zupan
