Stanovanj ni niti za najranljivejše

Zdi se, da se v Sloveniji pravzaprav vsi zavedamo stanovanjske problematike in da smo jo celo vzeli za samoumevno zlo, saj če ni dovolj stavb, seveda ne bo niti dovolj stanovanj. In ker živimo na Obali, se moramo sprijazniti z dejstvom, da bo več stanovanj za turiste kot za občane. Občani morajo sprejeti življenje v včasih neznosnih pogojih, vendar so srečni vsaj zato, ker niso na ulici. Zdravi življenjski pogoji na najemnem trgu postajajo bolj luksuz kot pravica, kar seveda najbolj prizadene tiste, ki so najbolj ogroženi. 

Med njimi najdemo družino, ki jo sestavljajo Husein, Samira in njuni hčerki. Že dvanajst let so podnajemniki v stanovanju v tretjem nadstropju stanovanjske soseske v Kopru. Starejša hči je študentka, ki se je iz stanovanja že odselila, v njem pa sta ostala Husein in Samira, ki trenutno živita z mlajšo hčerko s posebnimi potrebami. Ker soseska nima dvigala, morata svojo desetletno hčerko vsak dan fizično nesti do stanovanja. Ker otrok raste, to postaja vse večja težava. Samira je vedno manj sposobna nositi otroka, zato sta mati in hči odvisni od Huseina, ki je edini, ki je fizično dovolj močan, da lahko hčerko nese v stanovanje. Vendar on ni vedno prisoten, saj dela, da bi preživljal družino. »Zdaj je tako lepo vreme in ona je na počitnicah, ampak sva obsojeni biti nenehno v stanovanju – kot v zaporu,« pravi Samira. 

Husein že devet let dela v Luki Koper, kljub temu pa še vedno ne more dobiti redne zaposlitve. Delo opravlja prek agencije za zaposlovanje, podjetje pa se ne odziva na njegove številne pobude in prošnje za zaposlitev. Pravi, da si skuša zagotoviti zaposlitev v koprskem pristanišču, ker meni, da bi to zanj in za njegovo družino pomenilo finančno varnost. Pravi, da novi zaposleni vedno prihajajo, on pa ne dobi odgovora.

Samira trenutno ni zaposlena, saj skrbi za hčerko, ki potrebuje nenehno pozornost, tako podnevi kot ponoči. Hčerko morata pogosto voziti k zdravniku v Ljubljano. Do zdaj je imela več kot deset operacij. Samira je redno prejemala delno plačilo za izgubljeni dohodek, ki po zakonu pripade enemu od staršev zaradi nege in varstva otroka s posebnimi potrebami. Letos pa je prejela odločbo, da dodatka ne bo prejela, saj je zdravniška komisija mnenja, da njena hči nima težke motnje v duševnem razvoju oziroma ni težko gibalno ovirana. 

Ker otrok zaradi zdravstvenih težav ne more hoditi, kar potrjujejo tudi izvidi Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Republike Slovenije Soča, ni jasno, na kakšni podlagi je bila sprejeta ta odločba. Ker so do zdaj prejemali dodatek, bi na podlagi odločbe lahko mislili, da je otroku zdaj bolje, vendar starši trdijo, da je iz dneva v dan težje — trenutno čakajo na operacijo mehurja. 

Družina prejema tudi dodatek za nego in varstvo otroka, ki velja od 1. junija 2022 do 30. septembra 2040. Torej je upravni organ že ugotovil, da izpolnjujejo pogoje za sprejem dodatka. Zato so vložili pritožbo zoper odlok glede delnega plačila za izgubo dohodka, saj menijo, da je šlo za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. 

Nemogoče priti do stanovanja

Družina se je prijavila na zadnji razpis za dodelitev javnih neprofitnih stanovanj v Kopru. Konec februarja pa so prejeli odločbo, da niso uvrščeni na prednostno listo, ker je znesek dohodkov njihovega gospodinjstva presegal razpisani maksimum premoženja. Kot dohodek gospodinjstva je bila upoštevana tudi plača za študentsko delo starejše hčerke, ki je imela v času oddaje vloge prijavljeno stalno prebivališče na njihovem naslovu. Kljub temu, da v realnosti družina živi od enega stalnega dohodka in dodatka za nego in varstvo, ni finančno dovolj omejena, da bi bila upravičena do javnega stanovanja. »Moj dohodek je v redu. Toda treba je upoštevati, da stroški za otroka s posebnimi potrebami niso isti kot za zdravega otroka,« je dodal Husein. To so nekatere podrobnosti, ki jih javni razpisi spregledajo. 

Stanovanja na trgu pa so jim nedosegljiva. Na Obali je trenutno premalo oglasov za stanovanja, ko pa se pojavijo, so razpisane najemnine izjemno visoke. Trenutno ni nobenega oglasa za stanovanje v Kopru, ki bi stalo manj kot 700 evrov, celo cene najema garsonjer presegajo 900 evrov. Tega si družina ne more privoščiti in vprašanje je, kdo si sploh lahko. V njihovem primeru pa poleg vsega nujno potrebujejo dvigalo in prostor za parkiranje otrokovega vozička, kar je na koprskem stanovanjskem trgu luksuz.

»Jaz ne grem nikamor iz Kopra,« pravi Husein, ki tukaj živi že petnajst let. Edina rešitev, ki jo vidi, je, da gre delat v Avstrijo, ker meni, da bo tam lažje dobil zaposlitev. To pa ni izvedljivo, ker bi bil v tem primeru ločen od družine, česar si ne želi in česar si z otrokovimi potrebami niti ne morejo privoščiti. To pa žal ni izoliran primer, saj so se nam oglasile tudi druge družine s podobnimi težavami. Vprašanje je, kdaj bodo pristojne institucije spoznale širino problema in začele reševati te probleme, ki močno vplivajo na življenja ljudi.

Sonja Knežević

 

Preverite tudi
Close
Back to top button