»S sosedi moraš imeti dobre odnose, da potem nimaš težav.«

Intervju z Dragom Mislejem - Mefom, organizatorjem prireditev na Largu pri Špini

Z Dragom Mislejem – Mefom, urednikom in novinarjem izolskega časopisa Mandrač, glasbenikom, tekstopiscem, pobudnikom in organizatorjem prireditev na Largu pri Špini sva se pogovarjala o tem, kako je v malem obalnem mestu mogoče na povsem DIY način razvijati kulturo. Mef namreč že dolgo vrsto let v Izoli skrbi, da kultura in umetnost nista omejeni le na uradne institucije, ter dokazuje, da za dober program ne potrebuješ veliko denarja. 

Kdaj ste na Largu pri Špini pričeli z organiziranjem prireditev?

Začeli smo slučajno – s tekmovanjem v briškoli. Bilo je nabito polno ljudi, ker prej ni bilo dolgo časa nič. Potem smo organizirali tombolo, pa je bilo spet polno ljudi. Potem je pa enkrat prišel mimo znani menedžer Čedo in rekel: »Mef, jaz imam tukaj Tomislava Ivčića, lahko pride on sem nekaj zaigrat, tako za reklamo, ker ima zvečer koncert v Avditoriju?« Nisem bil njegov fen, a sem mu rekel naj le pride. Pa je prišel. Nobenega ozvočenja, ničesar ni bilo. Tu pri nas v kuhinji se je preoblekel, vzel ven kitaro. Nobene napovedi ni bilo, nič. Samo ven je prišel in začel igrati. Tam nas je bilo mogoče pet, šest. V desetih minutah je bilo polno. Igral je uro in pol in vsi so peli z njim. Pa smo rekli – to je fajn. Potem so prišli ti moji prijatelji: Predin, Kreslin, Kovačič in tako smo začeli.

Kdaj je bilo to?

Leta 1988. Dve leti zatem je prišla TV Ljubljana snemat koncert. Igrali so Kreslin, Drago Mlinarec, Franci Blašković in nastala je oddaja Koncert v ulici. Posnetek je še zdaj na Youtube. Kasneje smo začeli z Mediteran festivalom, ki je kmalu postal velik. Delali smo ga 12 let, bil je že na ravni Druge godbe. Ko se je to končalo, smo se preselili v Shoto klub in ko se je tisto zaključilo, smo ponovno začeli tukaj.

Kdaj ste se torej vrnili nazaj na Ljubljansko?

Letos bo deseto leto. Bistvo vsega je, da glasbenike, ki pridejo, prepriča atmosfera, ker je lepo. Ker se tu srečajo s publiko iz oči v oči. In publika jih posluša, ampak zna tudi zažurati, če je treba. 

Glasbeniki torej radi pridejo sem?

Seveda. Publika je fajn, mi poskrbimo za njih, da se imajo lepo, domače. Honorarji, ki jih dobijo, so odvisni od prispevkov ljudi. Ljudje so se navadili, da ni vstopnine in da prispevajo za bend. So zelo radodarni, tako da je skoraj tako, kot če bi dali vstopnino. Pa poznamo se, še preko tega gre. Glas med glasbeniki gre od ust do ust. Že danes mi pošiljajo ponudbe. Ponujajo se mi tudi zelo znani, ampak moram paziti. Če imaš preveč ljudi, potem je težko obvladovati vse skupaj.

Koliko ljudi povprečno obišče koncert?

Različno. Okoli 80, kdaj tudi več. Imamo tri redarje, ki jih oblečemo v posebne majice z napisom Zelo hud redar. Tudi s SAZAS imamo zelo korektno pogodbo za minimalno postavko. Občina nam je po šestih letih prispevala po 2000 oziroma 4000 evrov na poletje. Tako smo vsaj malo pokrili to, kar je potnih stroškov, pa te stvari. Imamo svoje ozvočenje, svojega tonskega mojstra, tako smo znižali stroške in se da. Morali pa bomo kupiti novo ozvočenje, ker je to po šestih letih že malo utrujeno.

V bistvu za organizacijo skrbi Društvo Izolanov?

Ja, društvo, pa sodelavci, prijatelji. Loris (Vižintin, op. a.) pride ozvočit, sinova sem streniral skozi Shoto klub, oni pa mene, da postavimo ozvočenje sami. Center za kulturo, šport in prireditve nam posodi oder in stole za celo poletje. Le iz Turističnega združenja ni nikogar blizu. Še nikoli niso prišli pogledat, čeprav tudi mi prispevamo k turizmu. Nekateri prav rezervirajo apartmaje v bližini, da lahko pridejo na koncerte. Prirejali smo tudi Nedeljske plese. Prvič so se vsi gledali čudno in sem moral jaz kot največji neplesalec z ženo Marjeto odpreti ples. Drugič je bilo že bolje. Na koncu so že pol ure prej čakali, da pripravim glasbo. Lani smo bili preveč utrujeni in nam ni uspelo delati še plesov, letos pa bomo ponovili. 

Kako pa je s sosedi? Ste imeli kdaj kakšne težave?

Ne, v vseh letih so nas prijavili le enkrat. Tudi med pandemijo covid nismo imeli težav, čeprav smo imeli namesto 15 ljudi, kot je dovoljevala omejitev, na dogodku 60 obiskovalcev. Moram reči, da so policaji korektni, tudi če je bilo kdaj kaj, so me poklicali na stran, da mi povejo, niso hodili na prizorišče. Saj je tudi njim tako bolje. Pravijo, da se ne dogaja nič, še dobro, da se dogaja tu. S sosedi je pa tako: moraš imeti dobre odnose, da potem nimaš težav. Če si v sporu s sosedi, ne bo šlo. Mi nismo z nikomer v sporu. V bistvu pa je tako: sosedov skoraj ni. Večinoma so vikendaši, njim pa je všeč, da lahko pridejo na koncert. Pazimo tudi, da končamo ob desetih zvečer. Pozimi, ko smo imeli Decembrsko zmrzal, smo končali že ob 21. uri. Sicer pa eni gledajo dol z oken, drugi jih zaprejo.

Publika, ki prihaja k vam, so Izolani ali tudi od drugod?

Poleti je malo več kot polovica Izolanov, ostalo so vikendaši, pa turisti, ki pridejo mimo. Pozimi je pa dve tretjini Izolanov, ena tretjina ljudi, ki pridejo ne vem od kod. Pridejo tudi Koprčani in Pirančani. V bistvu imamo dokaj stalno publiko. Vsake toliko pride kakšna nova klapa, ostalo pa so stalni. 

Kdaj začnete program?

Začnemo sredi junija, ko se konča šola, in potem do srede septembra. Od božiča do novega leta pa imamo Zmrzal. Vmes si pa še kaj izmislimo.

Kaj še prirejate poleg poletnih koncertov in zimske Zmrzali?

Zelo smo ponosni, da smo lani oktobra izvedli prvi ulični filmski festival. To je bilo res lepo. Pet večerov je bilo, gostili smo filme domačinov, Kavčiča, Marca, Palčiča, pa mladih izolskih ustvarjalcev Gerželja in Boca. Letos se že dogovarjamo za sodelovanje s Kino Otokom, festival pa bomo posvetili nekdanjim fabrikam, Mehanotehniki, Delamarisu, Tomosu. Kupili smo platno, 4×4 metre, od Centra pa smo dobili star projektor. Ljudje so bili navdušeni. Poleg tega prirejamo še razstave v galeriji nasproti bifeja, ki se zamenjajo na vsake tri tedne. Potem imamo še kulinarične festivale – Šalšijado, Bazilikijado in Čilijado, ki je lani ni bilo, a jo letos načrtujemo izvesti. Za poletje se že dogovarjam, ampak še ne bi razkril imen, najbrž pa bomo nekaj pripravili tudi za kulturni praznik, če bomo doma.

Eva Brajković

Back to top button