
Amaterski, eksperimentalni, neodvisni ali alternativni so filmi, ki jih režiserja in scenarista Matevž Jerman in Jurij Meden obravnavata v svojem novem dokumentarnem filmu, ki je nastal po letih raziskovanja in odkrivanja novih kolutov (večinoma super8). Zamejila sta se na čas SFRJ, za katerega se prav skozi ta umetniška dela ne kaže, da bi bil kakorkoli totalitaren, kot ga poskušajo v zadnjih letih opisati nekateri. Vse prej kot to, prikazani odlomki filmov in njihovi avtorji izkazujejo radoživost, željo po premikanju mej filmskega medija, svobodo, unikatnost, kreativnost in kritičnost.
Dokumentarec pokaže, da avantgardni filmi niso nujno samo nevzdržni stroboskopski posnetki, zbrani v ne zares povezane kolaže, z dodatkom zvoka metanja žlic ob kovinsko-betonska tla v odmevajočem prostoru, ki se včasih predstavljajo kot edini umetniški filmi, ustvarjeni z višjim namenom, čeprav so lahko tudi povsem negledljivi; ampak da gre lahko samo za nove estetike ali pa uveljavljanje novotarij, kot je nepremična kamera.
Seveda se vmes najdejo izvirni eksperimenti, kot je grizenje filmskega traku s strani Davorina Marca, ki je svoje odtise zob na emulzijo filmskega traku nato predvajal skupaj z glasbo. Modrikaste packe pa so po zaslonu zaplesale kot radioaktivne snežinke. Prav takšen pogum v odkrivanju novega ta žanr filma dela tako edinstven, posebej v času skorajšnjega monopola komercialne ameriške filmske industrije, ki streže samo s hitrimi, predvidljivimi kadri in zgodbami, polnimi lepih ljudi, živečih v bleščečih stanovanjih in venomer popolni, rahlo zmehčani svetlobi.
Fenomen avantgardnega filma, ki je nekoč nastajal na področju današnje Slovenije, je, po filmu sodeč, navdušil tudi kar nekaj tujih strokovnjakov s področja nekdanje skupne države, ki v filmu – poleg nekaterih domačih filmskih teoretikov in kritikov ter avtorjev samih – tudi spregovorijo.
Brez projekta digitiziranja tovrstnih filmov, ki so jih dolgo zaničevali s pridevnikom »amaterski«, tega filma nikoli ne bi bilo, zato lahko zapišemo, da so v Slovenski kinoteki prav posebej obeležili ta proces in s filmom poskrbeli za prezenten dokument nekega časa, do katerega je bilo doslej skoraj nemogoče dostopati.
Interes za predvajanje filma so pokazali že marsikje po svetu, velik uspeh pa bi bil, če bi se srednje šole namesto za popularne filme ali dolgočasne, po kopitu narejene filme za mlade, ki jih je bilo tudi v slovenski produkciji v lanskem letu polno, odločile, da mladim raje pokažejo, kam vse lahko seže film oziroma, da njegovih meja ni in jih je potrebno vedno znova presegati. Do preizpraševanja lastne identitete, medvrstniškega nasilja, nenavadnih odnosov s starši in podobnega tako ali tako vsak dan pridejo že na družbenih omrežjih, v prej omenjenih filmih pa te teme niti niso zares naslovljene, saj vedno sledi magičen pozitiven razplet. Možnosti so tam omejene, pri avantgardi pač ne in to širino nov dokumentarec dobro zajame.
PIA NIKOLIČ