Prva projekcija Kino Otoka že danes v sv. Antonu

Mednarodni filmski festival Kino Otok letos praznuje okroglih dvajset let. Glavnina programa se bo med 5. in 9. junijem odvijala v Izoli, predfestivalske projekcije pa se začenjajo že danes. V sklopu programa Otok drugod bo ob 20:30 v Hiši kulture v Sv. Antonu predvajan film Tiho dekle, ki si ga bodo lahko učitelji in vzgojitelji iz vrtcev ogledali brezplačno.
Film je namenjen vsem generacijam, posebej pa ga priporočajo starejšim od trinajst let. Več o filmu, ki ga bodo uvedli mladi selektorji z OŠ Elvire Vatovec Prade, si lahko preberete v uradnem besedilu:

Tiho dekle / An Cailín Ciúin / The Quiet Girl 13+
(Colm Bairéad, Irska, 2022, 95′, v irski gelščini in angleščini s slovenskimi podnapisi)
Devetletna Cáit živi v kaotičnem domu z nosečo materjo, surovim očetom in glasnimi sorojenci. Stvari pa se spremenijo, ko jo starša čez poletje pošljeta k materini sestrični in njenemu možu. V ljubečem domu se deklica počasi razcveti, a sredi idilične lepote irskega podeželja se skriva boleča resnica … Tiho presunljiva, rahločutna pripoved o odraščanju, posneta v redko slišanem irskem jeziku.

O avtorju
Colm Bairéad je bil rojen leta 1981 v Dublinu na Irskem. Že kot najstnik je začel snemati kratke filme, pozneje pa je študiral film na Dublin Institute of Technology. Prvi kratki film, ki ga je posnel po diplomi, His Father’s Son (2005), je bil mednarodna festivalska uspešnica. Tiho dekle, njegov prvi igrani celovečerec, je postal najuspešnejši film v irskem jeziku vseh časov in eden najbolj kritiško in komercialno uspešnih irskih filmov zadnjih let.

Režiserjeva izjava
Tiho dekle je priredba priznane zgodbe Foster, ki jo je napisala Claire Keegan. Prvič je bila objavljena v New Yorkerju in revija jo je razglasila za najboljšo zgodbo leta. Leta 2010 pa je izšla še kot samostojna knjiga. Scenarist in režiser Colm Bairéad je knjigo prvič prebral poleti 2018 in takoj dobil idejo za film: »Tematsko se je dotaknila toliko področij, ki me zanimajo, vprašanj, s katerimi sem se do tedaj ukvarjal pri svojem delu – kompleksnih odnosov v družini, vprašanja čustvenega in psihološkega razvoja ter, kar je ključnega pomena, pojava žalosti in njene sposobnosti, da nas oblikuje. S formalnega vidika je bilo samo pripovedovanje že v osnovi prepričljivo – prvoosebna pripoved v sedanjem času, izpovedana skozi oči mladega dekleta. Zdela se je izjemno poglobljena in empatična ter naravno vizualna – velik del predstavlja tisto, kar dekle vidi in občuti iz trenutka v trenutek. Narativna napetost zgodbe v celoti izhaja iz dekletovega doživljanja, ne iz kakršnega koli pretiranega zanašanja na zgodbo. In to se je zdelo kot privlačen izziv z vidika ustvarjanja filma. Ta ideja o prikazu dekličinega doživljanja in da je to osrednje vprašanje filma, pri čemer je raziskovanje lika in dinamike odnosov povsem v ospredju. Prepričala pa me je tudi »majhnost« zgodbe. Mark Cousins je nekoč dejal, da nam umetnost znova in znova kaže, da če pozorno in odkrito pogledamo majhno stvar, lahko v njej vidimo marsikaj. Zelo me privlači ta ideja, da je mogoče v majhnosti, v nekakšni pripovedni ponižnosti, najti nekaj širnega in globokega. Bolj kot karkoli drugega pa me je o potencialu zgodbe kot filma prepričal njen čustveni podton. Njena zadržanost – in naposled katarzična sprostitev – me je očarala in lahko sem si zamislil filmsko priredbo, ki bi lahko pri občinstvu vzbudila enak odziv.«

Za VIZ delavce je vstop na projekcije Podmornice brezplačen, rezervacija vstopnic dan pred projekcijo na: meri.viler@isolacinema.org.

Pia Nikolič

Back to top button