Dan pred kulturnim praznikom, dela prostim dnevom, ki ga še zdaleč ni najti v vsaki državi, so oblastnikov vedno polna usta kulture. Skozi preostali del leta pa je ta pogosto zanemarjena, podcenjevana in nerazumljena. V zadnjih nekaj tednih se je na področju kulture marsikaj spremenilo, tudi zaradi sprejetja novih zakonov in uredb, ki so jih v trenutni vladi napovedali že ob sprejetju koalicijske pogodbe. Ministrico dr. Asto Vrečko smo zato povprašali o novitetah.
Pričenja se Evropska prestolnica kulture (EPK) GO! 2025. Kako se boste izognili scenariju gostovanja Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu, ko je bilo temu namenjenega ogromno denarja, manko sredstev pa se je nato poznal pri domači literarni sceni leto kasneje?
Ne strinjam se z vašo tezo, da je častno gostovanje Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu vplivalo na nižji proračun za knjigo. Gostovanje je bilo izjemno uspešno, sredstva so bila zagotovljena tako iz integralnega proračuna kot iz dodatnih, kohezijskih sredstev. Res je, da smo morali zaradi slabega načrtovanja prejšnje vlade marsikaj popraviti, tudi v programu, ter najti dodaten denar v višini milijona evrov, a nam je uspelo, gostovanje je bilo uspešno izpeljano. Kar pa se tiče sredstev za knjigo v proračunu za leto 2024, so bila ta delno prilagojena zaradi nujne sanacije po poplavah. V letu 2025 smo ravno zaradi uspešnega projekta v Frankfurtu zvišali sredstva na področju knjige za 1,2 milijona evrov, kar je najvišji dvig sredstev na tem področju do sedaj. To je tudi rezultat uspešnega gostovanja. Verjamem, da bo uspešen projekt EPK prav tako prispeval k dvigu proračunskih sredstev, ki so posledica tega, da kultura zelo dobro deluje. Smo v največjem investicijskem ciklu, kar se tiče obnove kulturne dediščine in kulturnih objektov, povečujemo sredstva za delo javnih zavodov in nevladnih organizacij ter samozaposlenih. Kulturo končno postavljamo v središče družbe, kar vidijo tako prebivalci kot seveda vlada, ki si je razvoj kulturnega resorja med svoje cilje zadala že v začetku mandata. Kultura prispeva tudi h krepitvi drugih resorjev, denimo zdravja, šolstva, turizma, inovacij in znanosti ter posredno lahko zelo veliko prispeva v proračun, zato je prav, da krepimo tudi proračun Ministrstva za kulturo.
Kaj od EPK bo po vašem mnenju učinkovalo dolgoročno?
Kar si želim, da najbolj ostane v srcih ljudi, tako v Sloveniji kot v Evropi, je klic k miru, strpnosti, solidarnosti, mirnemu sobivanju med narodi, tudi na meji. Konec koncev že sam slogan EPK poziva k preseganju meja. Po drugi strani pa bodo k dolgoročnim učinkom EPK prispevali različni v prihodnost usmerjeni projekti. Že letos bomo odprli zunanji amfiteater SNG Nova Gorica, prenavlja se vila Rafut, speči biser, ki je prenovo čakal kar trideset let, gradi se center EPIC, ki bo oživil del mesta neposredno ob meji. Vse te investicije bodo ostale in bogatile življenja prebivalcev z obeh strani meje še desetletja. S številnimi kulturnimi programi pa se krepi tudi zavedanje pomena kulture v družbi in čezmejnega trajnega sodelovanja (tudi v celotni primorski regiji), pomen urbanega prostora, trajnosti, umetnosti in kulture kot ključnih družbenih tkiv, ki nas ne smejo razdvajati, ampak nas morajo povezovati.
Dejali ste, da ste zaradi EPK veliko govorili z ministrom za notranje zadeve Boštjanom Poklukarjem glede prehajanja meje med mestoma. V sklopu EPK pa se je govorilo tudi o javnem prevozu. Ste govorili tudi z ministrico za infrastrukturo, Alenko Bratušek? Vlak iz Ljubljane do Nove Gorice pelje najmanj tri ure, tako preko Divače kot preko Jesenic, kmalu po otvoritvi EPK pa bodo za 18 mesecev začeli prenavljati vipavsko hitro cesto.
Na ministrstvu za kulturo ves čas razmišljamo, kako kulturo približati ljudem, tudi tisto izven urbanih središč. Da ne bi vsi gravitirali v zgolj en center, smo izvedli že nekaj projektov. Močno krepimo predvsem mehanizme kroženja kakovostnih umetniških del po državi in zamejstvu, hkrati pa ne pozabljamo, da je potrebno krepiti produkcijo v lokalnih okoljih. Med festivalom Borštnikovo srečanje smo se s Slovenskimi železnicami dogovorili, da je bilo na voljo več vlakov, ki so vozili tudi pozno zvečer in obiskovalce lahko odpeljali domov. Tudi zaradi prenove Drame smo z Mestno občino Ljubljana stopili v partnerstvo, zaradi katerega so povečali frekventnost mestnih avtobusnih linij in takoj priskočili na pomoč ter s posebnim avtobusom (smer: Drama) zagotovili prevoze nazaj v center mesta po večernih predstavah. Mestni občini Nova Gorica smo pomagali, kot se je le dalo. Tudi s pomočjo sodelovanja med ministrstvi, nenazadnje smo za potrebe EPK ustanovili medresorsko delovno skupino, okrepile se bodo avtobusne potniške linije med Gorico in Novo Gorico, ki bodo omogočile prehajanje med mestoma, kot tudi železniška povezava med obema mestoma in naprej v Italijo, obenem pa se skuša čim bolj povezati javni potniški promet z Ljubljano. Nova železniška postaja v Novi Gorici bo gotovo prispevala k nadaljnjemu razvoju mesta in regije.
Menite, da bo obnova hitre ceste vplivala na manjši obisk?
Po zagotovilih ministrice Bratušek se ne pričakuje, da bi ta prenova močno vplivala na promet. Verjamem, da bo odmevno dogajanje v mesto privabilo številne obiskovalce. Predvsem pa si želim, da bi se v čim večji meri posluževali javnega prevoza, ki je okolju prijaznejši.
Z novim letom je prišlo nekaj novih zakonov. Zakaj je bilo potrebno spremeniti Zakon o medijih?
To je zakon, ki je nastal pred več kot 20 leti in v dosedanji obliki ne odraža ne dejanskega stanja ne dejanskega položaja medijev ne njihovih potreb v sedanjosti, niti ne tehnološkega napredka. V vmesnem času se je spremenila tudi evropska zakonodaja, ki jo moramo upoštevati. Medijsko krajino moramo posodobiti, da bi naslovili potrebe medijev in prebivalcev. Uvajamo nove medijske sheme, šlo bo za državno pomoč za del medijev kot gospodarske panoge. To je podpora, namenjena njihovemu preoblikovanju in dolgoročnemu razvoju, ki je do zdaj niso bili deležni, kljub vsem preteklim krizam, od gospodarskih do koronavirusne. Hkrati smo že letos za en milijon povečali sredstva, ki jih medijem namenjamo preko obstoječega razpisa za programske vsebine. Zakon o medijih bo upošteval tudi vse spremembe pri medijih, denimo to, da niso več vezani na eno obliko medija, niso več samo televizija ali radio in tako naprej. V tej pokrajini so se znašli tudi vplivneži, ki jih prej zakon ni prepoznaval kot posebno kategorijo in jih mi sedaj z zakonom ločujemo od medijev, hkrati pa zaradi narave svojega delovanja morajo upoštevati manjši del obveznosti iz zakona (oglaševanje, zaščito otrok in tako dalje). Je pa okoli tega zakona vedno težka, obširna in žgoča politična debata, kar se je videlo že na javnih razpravah. Po teh razpravah, poslušanju civilne družbe in akterjev na področju medijev, smo napisali zakon, ki stoji, in verjamem, da bo v državnem zboru tudi sprejet. Je pa seveda debata, ki se je ob tem zakonu vršila, tudi odraz tega, kar naslavljamo, ko danes govorimo o medijih v družbi, o vplivu družbenih medijev, lažnih novic in tako naprej. Začela se je kampanja, ki ni imela nobene veze z besedilom zakona, ampak je temeljila na lažnih novicah in umetno sproducirala debato okoli registra vplivnežev, ki sploh ne obstaja in nikjer nikoli ni bil predlagan. Menim, da gre za pokazatelj tega, da določenega segmenta politike pri nas ne zanimajo dejstva, ampak samo manipuliranje z njim za svoje strankarske interese.
Ena od perečih tem v tej debati je bila tudi upoštevanje etičnih načel, zapisanih že v Novinarskem častnem kodeksu. Na kakšen način bodo kršitve sankcionirane in ali je sovražni govor v tem zakonu sploh potrebno omejevati, glede na to, da je zakon na to isto temo že zapisan drugje?
Področje zamejevanja širjenja sovraštva in nestrpnosti je preveč pomembno področje, da bi ga prepustili zgolj samoregulaciji. Dejstva kažejo, da na tem področju samoomejevanja ni. Gre za vprašanje spodbujanja k nasilju in sovraštvu, ki je kaznivo dejanje, in mislim, da se vsi v družbi zavedamo tega problema. Mediji imajo prevelik vpliv na posameznike, zato lahko takšno spodbujanje doseže zelo velike učinke z zelo nevarnimi posledicami. Zato je ta prepoved vpisana že v veljavnem zakonu o avdiovizualnih medijskih storitvah, identično definicijo pa smo uporabili tudi v predlogu novega zakona o medijih, le da smo ga razširili na vse medije, torej tudi na tisk in splet.
Zakaj pa se v Zakonu o medijih niste zares lotili tretjega medijskega sektorja svobodnih in skupnostnih medijev? Ciljam tudi na situacijo Radia Študent, ki se mora vsakič znova pogajati tudi s politično oblastjo Študentske organizacije Univerze v Ljubljani, zaradi česar njegov obstoj ves čas visi na nitki, čeprav gre za najstarejši skupnostni radio v Evropi?
Delno smo se teh vprašanj seveda lotili in tudi upoštevali nekatere pobude nepridobitnih medijev. Radio Študent pa se lahko tako kot ostali prijavlja na razpise, ima tudi možnost prijave na nove sheme državne pomoči.
Omenjate sheme pomoči, ki že obstajajo, kaj bo torej novega?
Po novem zakonu bodo na voljo tri vrste sofinanciranja medijev preko javnih razpisov. Novi sta dve shemi za finančne pomoči medijski panogi: finančna pomoč za digitalnih prehod tiskanih medijev in finančna pomoč za digitalne medije. Ob tem pa smo tudi precej okrepili obstoječi redni letni razpis za spodbujanje pluralnosti in odprli nekatere možnosti spodbujanja medijske dejavnosti (štipendiranje novinarjev itd.).
Civilna družba je predlagala tudi, da bi mediji posebnega pomena oziroma skupnostni mediji lahko dobili promil financiranja s strani prispevkov RTV Slovenija, da bi torej avtomatsko dobivali določen del prispevka.
Vse, kar delamo na Ministrstvu za kulturo, je lahko na podlagi druge zakonodaje narejeno samo na podlagi javnih razpisov oziroma pozivov. Edina izjema so javni zavodi, pa še ti so financirani na podlagi pozivov, preverjanja njihovih programskih in finančnih načrtov. Pomoč medijem je državna pomoč in jo mora vsakič znova odobriti Evropska komisija, zato neposredno financiranje ni mogoče.
Kako pa bo s spodbudami za tisk? Največ se je govorilo o subvencioniranju digitalnega prehoda. Bodo glede na vse več zasvojenosti od zaslonov in raziskave o bolj površnem branju na spletu dobili posebne spodbude za svoj obstoj?
Spodbude za tiskane medije že obstajajo. Vsi pa imajo tudi svoje spletne strani in ta prehod ne pomeni prehod enega v drugo, ampak, da te vsebine postanejo komplementarne. Pomagamo pri distribuciji, produkcijskih sredstvih tiska, hkrati pa tudi pri digitalnih naročninah in podobnem. Kot celota so spodbude namenjene krepitvi branja in krepitvi tiskanih medijev kot takih. Samo digitalni mediji imajo svoje razpise.
Se boste ohranitvi tiskanih medijev v prihodnosti še bolj posvetili, glede na to, da izumirajo, a hkrati stremimo k temu, da se zaradi trajnosti porabi čim manj, torej tudi papirja?
Ne, kot rečeno, so vse te večletne spodbude, s katerimi bomo šele začeli, namenjene točno temu, da se tiskani mediji ohranijo. Na drugi strani bo potrebno krepiti tudi bralno kulturo in odnos do branja prek kulturno-umetnostne vzgoje in promocijskih aktivnosti. Vzporedno bomo objavili spodbude za akterje, pa tudi promovirali branje in njegov pomen v družbi. Seveda si želimo, da soobstajajo tako elektronske kot fizične knjige in mediji, pa tudi da branje ostane vrednota, tako kot spremljanje informacij, razločevanje med lažnimi novicami in podobami in tako naprej, kajti to je vse zelo pomembno, tudi za razvoj družbe. Rešuje nas lahko le znanje in dostop do njega.
Poleg te zakonodaje se v javnosti veliko govori o uredbah s področja samozaposlenih v kulturi. Zaradi pokojnin za posebne dosežke kar vre. Zakaj se vam zdi, da je prišlo do takšnih problemov?
Pri razpravi o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti gre za čisto politično manipulacijo in diskreditacijo največje opozicijske stranke, pravzaprav cele opozicije, do stranke Levica, ki je njihov ideološki nasprotnik. Kako razumejo resor kulture, so pokazali obakrat, ko je SDS vodila to ministrstvo. Zanje je kultura področje ideološkega boja, kar projecirajo na druga področja in to zlorabljajo. Pri zakonu glede izjemnih dodatkov gre zgolj za uvajanje jasnih kriterijev, na podlagi česa lahko država podeli te dodatke. Prenavljamo zakon iz leta 1974, v katerega so bili zajeti tudi športniki, ki so svoj status uredili že leta 2017, kar ni doživelo absolutno nobenega takega javnega pogroma. Prav tako je bila SDS z ministrom dr. Vaskom Simonitijem tako prvič kot drugič tista stranka, ki je izjemne pokojnine podeljevala sama in govorila o nujnosti sistemskega, zakonskega urejanja področja. Sedaj, ko se to ureja, mu SDS nasprotuje zato, ker nasprotuje Levici, in to ni prvič. Se pač izkorišča dogajanje za zgodnjo predvolilno kampanjo in napade ter diskreditacije. Kar je najbolj žalostno, je, da se to dogaja na plečih umetnikov in umetnic, ki so prejeli najvišja državna priznanja za svoje delo.
V mislih imate recimo prejemnike Prešernove nagrade, ne pa tudi nagrajence Prešernovega sklada, ali pač?
Zakon je zastavljen tako, da Prešernova nagrada za življenjsko delo omogoča dodatek v višini 100 odstotkov razlike med najvišjo pokojnino in tisto, ki jo umetnik ima. Gre torej za razliko. Skupna višina je odvisna od začetne pokojnine. V primeru nagrade Prešernovega sklada in ene reprezentativne mednarodne nagrade ali nagrade za življenjsko delo v Republiki Sloveniji oziroma zlatega znaka predsednice države, pa lahko prejmejo 50 odstotkov te razlike. Kriteriji so torej zelo strogi, zato govorimo zgolj o nekaj posameznikih, ki bodo do dodatka upravičeni. Prejemniki, ki jih je nagradila prejšnja komisija Prešernovega sklada, že sprašujejo, kdaj bodo njihove vloge rešene in zaradi zavlačevanja opozicije ne morejo biti. Zdi se mi pritlehno, kako se vodi to debato, da se zaničuje delo umetnikov in kulturnikov in namerno zavaja o raznih dodatkih. Ponovno gre za kulturni boj, saj je na drugih področjih to že urejeno. Ne gre se jim za dobro države, za kaj takšnega bi morali stopiti skupaj in podpreti dober zakonski predlog, ne pa ga spolitizirati in tako dobivati politične točke ter mešati določilo s pokojninsko reformo, ki nima nobene povezave s tem zakonom.
V prejšnji številki smo intervjuvali predstavnika sindikata za ustvarjalnost in kulturo ZASUK, ki je dejal, da je z vašo vlado na ministrstvu veliko več posluha za delavce v kulturi, a da je v igri »velikokrat prehitra pripravljenost na kompromise in polovičarstvo, da je v pogovoru med sindikati nastala že kakšna primerna rešitev, ki pa vedno, ko pride do medresorskega usklajevanja s koalicijskimi partnerji, tam umre, zato pogrešamo glasnejši in pogumnejši odziv z ministrstva«. Zakaj mislite, da je temu tako?
Prejšnji teden je bila v Državnem zboru potrjena novela Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo, ki prvič v tej državi kolektivno ureja plačila za prekarne delavce. To je plod politične strategije in taktike vodstva ministrstva. Rezultati potrjujejo, da je to prava pot. V tem mandatu smo na področju kulture in medijev odprli praktično celotno zakonodajo, da jo v skladu s koalicijsko pogodbo in programom Levice prenovimo. Vsak minister te vlade in tudi drugi vam lahko potrdimo, da ministri iz Levice absolutno ne pristajamo prehitro na kompromise in se trdno borimo za svoje resorje. Seveda pa moramo pri tem na svojo stran pridobiti tudi preostalo koalicijo, zato nenehno iščemo najboljše rešitve, da je zakon na koncu sprejet, ne pa da tako kot v preteklosti zakoni ostanejo v predalih, delavcem v kulturi pa se položaj medtem vse bolj slabša. Marsikatere naše rešitve so bile tudi zaradi pripravljenosti na argumentiran pogovor in iskanje skupnih rešitev v tej vladi sprejete in bodo izboljšale položaj delavcev.
Naš sogovornik je omenil tudi, da jim je žal, da se niste odločili za podpis kolektivne pogodbe za urejanje pravic delavcev v kulturi, kot so predlagali sami. Zakaj ste se tako odločili?
Samozaposleni v kulturi so posebna kategorija, ki se jih potiska v sfero trga, samozaposlenosti. Od začetka mandata si prizadevamo, da bi jih umestili na drugo stran, k več delavskim pravicam. Vseeno je njihov status trenutno takšen, da pravno kolektivne pogodbe še ne dovoljuje glede na splošne zakone iz drugih področij. Kar je ključno, je, da smo našli rešitev, ki zasleduje isti cilj, kot bi jo kolektivna pogodba. Uredba bo urejala primerljivo plačilo samozaposlenih in delavcev v javnih zavodih, hkrati pa bo vlada pred njenim sprejetjem morala pridobiti mnenje sindikatov. Mislim, da smo našli konstruktivno zakonsko rešitev za vse, torej za ohranjanje socialnega dialoga in urejanje izhodiščnih plačil. Do nedavnega samozaposlenim ni bilo dovoljeno niti sindikalno organiziranje, kaj šele organiziran socialni dialog in kolektivno urejanje standardov plačevanja. Dolgo smo se pogajali za to, se pogovarjali, prepričevali, v tem času so vzporedno tekla tudi plačna pogajanja z javnim sektorjem in mislim, da nam je uspel izjemen korak za samozaposlene, ki bo odmeval tudi v Evropi, saj gre za enega večjih, precedenčnih premikov pri varovanju pravic prekarnih delavcev. Ne dvomim, da je sprejetje zakona korak naprej za izboljšanje delovnih pogojev samozaposlenih.
Se vam zdi, da boste s spojitvijo Slovenskega filmskega centra in Viba filma ustvarili boljše pogoje za delavce pri filmu? Kaj bo prinesla ta spojitev? Se je res sprva govorilo še o pripojitvi Slovenske kinoteke?
Prva dva omenjena zavoda sta majhna po številu zaposlenih, a močna na področju financ in pomena za slovensko kulturo ter seveda filmski sektor. Sredstva smo na področju filma krepko okrepili in jih nameravamo tudi naprej, zato je bolje, da s tem upravlja en močen javni zavod, ki bo ohranil dediščino in ime Vibe filma. V tem zakonu predvidevamo tudi izvenproračunska sredstva, za kar bodo potrebovali še več zaposlenih. Zaradi razcepljenosti zavodov je do sedaj pogosto prihajalo do zamud, to so nam poročali filmski delavci s terena. Ideja je prišla prav s strani akterjev na področju filma, ki so jo vpisali v svojo strategijo, saj da bi tako olajšali delo in odpravili nekatere ovire. Slovenska kinoteka, ki se prav tako ukvarja s tem področjem, pa se ukvarja tudi s filmsko dediščino in nedavno smo s francoskimi strokovnjaki razpravljali o drugem načinu krepitve Kinoteke in njene kinotečne dejavnosti, od področja restavriranja filmov naprej. Vsekakor je v naslednjem koraku nujen sistemski razmislek tudi o krepitvi tega dela filmskega področja – torej Kinoteke in ohranjanja filmske dediščine. Ni pa to povsem enako kot spojitev SFC in Viba filma, kjer bomo delovanje obeh zavodov optimizirali. A nikakor ne na račun zmanjšanja števila zaposlenih, saj bomo njihovo število povečali, temveč z boljšim produkcijskim procesom ter možnostjo upravljanja večjih finančnih sredstev in nenazadnje še krepitvijo mednarodne dejavnosti, kar si naš film, ki doživlja pravi preporod in zgodovinske uspehe, nedvomno zasluži.
Bo morala tudi novonastala agencija v začetku leta z ministrstvom podpisati pogodbo, da bo lahko dostopala do sredstev? Pod prejšnjo vlado je zaradi zamika podpisa prišlo do večmesečnega neizplačevanja sredstev na področju filma.
Vsaka agencija, sklad ali javni zavod se mora prijaviti na letni poziv, kamor prijavi svoj program, ki ga pregledajo in ocenijo strokovne komisije z ministrstva. Na podlagi tega podpišejo pogodbe, drugače ne gre. Tako delujejo tudi vse ostale agencije v državi. Mora pa ostati to pravna oblika javne agencije, da lahko naredi razpis in razdeli sredstva med prijavitelje. Javni zavod te možnosti nima.
Torej se morebitnemu prenehanju izplačevanja sredstev v prihodnosti ne moremo izogniti?
To je stvar politike in tega, da se na volitvah na predstavniška mesta izvoli ljudi, ki ne bodo izvajali pritlehnih manevrov in se izživljali nad kulturo in drugimi področji. Politika in upravljanje države nista samo zakonska določila in avtomatizem, zato je pomembno, kdo je na političnih funkcijah, koga se izvoli v parlament. Seveda obstajajo mehanizmi, s katerimi se da zlorabe čim bolj preprečiti, ampak vsak zakon, ki se ga da sprejeti, se lahko tudi spremeni. Na Ministrstvu za kulturo sredstva, namenjena agencijam in zavodom, razdelimo preko pozivov, odločitev strokovnih komisij, ne pa na podlagi mnenja nekega ministra ali ministrice. Prav tako višina sredstev ne more biti zapisana v zakon, zapišemo lahko le, na kakšen način agencija do sredstev pride.
Razložite še, prosim, kje se zatika pri obnovi SNG Drame Ljubljana? Je problem res samo še v tem, da sosedje želijo, da država zagotovi garancijo za popravilo morebitnih poškodb, nastalih med gradnjo? Njihov pomislek se zdi utemeljen. Sprva naj bi jim bila ta garancija zagotovljena.
S sosedi Drame govorimo izključno o slepi ulici za stavbo, ki je v 40-odstotni lasti države, Ministrstva za kulturo, delno v lasti Mestne občine Ljubljana in v najmanjši meri etažnih lastnikov Nemške hiše in sosednjih ulic. Od njih moramo pridobiti soglasje, da dobimo gradbeno dovoljenje. Pogovarjali smo se skoraj eno leto in ponudili vse možne garancije, zaščite, alternativna mesta za parkiranje in drugo, kar bi jim olajšalo tri leta gradnje. Na to žal niso pristali. Želimo si le služnostne poti za čas gradnje, potem bi cesto obnovili, jo ozelenili in polepšali. Dali smo jim vsa možna zakonska zagotovila. Poleg tega sedaj živijo v nevarnem okolju, Drama ni varna niti potresno niti statično. Upam, da bomo lahko vse čim prej uredili in začeli z gradnjo.
Matevž Čelik, državni sekretar na Ministrstvu za kulturo, je za revijo Outsider pisal, da je eden od problemov to, da bi jim garancijo glede morebitnih poškodb stavbe lahko dala le Drama, ne pa direktno država, kot si želijo.
Seveda, Drama je investitor, zato je po zakonu tista, ki podpisuje sporazum s sosedi. Ministrstvo je dalo soglasje k sporazumu in to je to. Vse morebitne poškodbe smo obljubili popraviti v naravi, da se ne bi rabili z mojstri ukvarjati etažni lastniki sami. Sredstva za to so pač v proračunu Republike Slovenije, ne v proračunu Drame ali ministrstva, država kot ustanovitelj javnega zavoda SNG Drama pa seveda odgovarja za njegove obveznosti.
Najemna pogodba Drame na novi lokaciji je bila podpisana za tri leta, pol leta je že minilo. Je res, da se lahko po pogodbi pogoji najema po tem spremenijo? Obstaja grožnja, da bo ta pogodba z zasebnim najemodajalcem po tem roku naenkrat finančno zelo poskočila?
V pogodbi piše, da se lahko podaljša za dve leti pod istimi pogoji.
Pia Nikolič
