Hitro naraščanje števila in dostopnosti lažnih eksplicitnih videoposnetkov, tako imenovane deepfake pornografije, sproža vse več vprašanj o zasebnosti in privolitvi v času digitalne kulture.
Omenjeni posnetki nastajajo s pomočjo umetne inteligence, pri čemer gre za zelo realistične ponaredke, ki postajajo nevarno orodje, saj omogočajo spletne prevare, maščevalno pornografijo in celo vplivajo na politične dogodke. Najbolj priljubljeno spletno mesto, namenjeno takšnim posnetkom, ki so običajno ustvarjeni in deljeni brez soglasja, ima približno 17 milijonov obiskov na mesec. Hitro se povečuje tudi število aplikacij za »goloto«, ki normalne podobe žensk in deklet spreminjajo v pornografski material. Vse več je tovrstnih primerov maščevanja, ko partnerji uporabijo slike in videoposnetke nekdanjih partneric ter jih z enostavno dostopnimi orodji združijo s pornografsko vsebino.
Najstnice po vsem svetu ugotavljajo, da njihovi sošolci in prijatelji za preoblikovanje njihovih fotografij in posnetkov z družbenih omrežij uporabljajo aplikacije in jim dodajajo goloto, potem pa jih delijo na internetu. Zakaj se tovrstno očitno škodljivo početje ne kriminalizira? Odgovor mnogokrat poseže po stereotipu, da gre za neškodljivo seksualno fantazijo, seveda moško. Takšen argument stoji na majavih nogah, saj gre za manipulativen poseg v telesno in osebno integriteto človeka, ki lahko povzroči resne psihološke in druge posledice za žrtev. Prav tako ni jasno, zakaj bi imela pravica moškega do spolnih fantazij pravno prednost pred pravicami žensk in deklet do spolne integritete, avtonomije in izbire?
V evropskih državah je pravna praksa na tem področju različna. V sosednji Italiji je aktualna premierka Giorgia Meloni nedavno pričala na sojenju proti moškima, ki sta izdelovala in posredovala lažne pornografske posnetke z njenim obrazom. V lažnih videoposnetkih je dvojec njen obraz zmontiral na telesa pornografskih igralk. Oba osumljenca sta obtožena obrekovanja. V skladu z italijansko zakonodajo so lahko nekateri takšni primeri kaznivi in je za njih zagrožena zaporna kazen. Meloni zahteva tudi odškodnino v višini 100.000 evrov. Odvetniška ekipa predsednice vlade je sporočila, da bodo, če bo zahtevku za odškodnino ugodeno, znesek podarili skladu za podporo ženskam, ki so bile žrtve nasilja. V Veliki Britaniji je deljenje tako imenovane deepfake pornografije brez privolitve kaznivo, a to ne vključuje njenega ustvarjanja. To je nerazumljivo, saj tako pornografski igralec kot oseba, katere podoba je vsiljena v pornografiji, nista privolila, da se njune podobe, identitete in spolnosti uporabljajo na tak način.
Če bi bilo ustvarjanje pornografskih globokih ponaredkov nezakonito, bi Google težko še naprej spletne naslove s takšnimi posnetki uvrščal na vrh iskanj. Veliko težav bi imela tudi družbena omrežja, kot je X (prej Twitter ) ali trgovine z aplikacijami, ki brez sramu oglašujejo aplikacije »pogolotenja« posnetkov in fotografij.
Oglasi, ki so uporabnike usmerjali na aplikacijo, ki ustvarja lažne videoposnetke, so bili v več kot 230 primerih odkriti na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Meta, je razkrila Kat Tenbarge v članku za NBC. Da bi kupce prepričali in pritegnili njihovo zanimanje, je v oglasih jasno navedeno, da so aplikacije namenjene pomoči uporabnikom pri ustvarjanju pornografije s katerokoli osebo, ki jim je všeč.
Kako naj uporabniki sploh vedo, da gre za ponaredek, če je tehnologija tako zmogljiva in prepričljiva? Strokovnjaki pravijo, da obstajajo nekateri znaki, po katerih lahko prepoznamo delo umetne inteligence. Najpogostejši kazalci so nepravilno premikanje ustnic, čudne sence na obrazu in nenaravni izrazi čustev. Nenavadno mežikanje ali napačno število prstov na rokah sta pogosto očitna znaka ponaredka, vendar to zahteva natančno opazovanje. Obstajajo tudi orodja, kot je Deepware.ai, ki uporabnikom omogočajo, da naložijo posnetek in preverijo, ali gre za ponaredek.
Tehnologija globokega ponaredka je brez dvoma eno največjih tehnoloških orožij prihodnosti, ki že zdaj ustvarja resne izzive za posameznike, podjetja in vlade. Vložiti bo potrebno več truda in denarja za povečanje ozaveščenosti in razvoja orodij za odkrivanje lažnih vsebin. Najbolj grozljivo pri vsem tem je, da zgolj sama možnost ustvarjanja takšnih lažnih podob v življenje, predvsem žensk, vnaša strah in grožnjo. Čeprav obstajajo upravičeni pomisleki glede pretirane kriminalizacije nekaterih družbenih problemov, pa tovrstna spletna zloraba neupravičeno uhaja pravnemu sankcioniranju, ki bi jo učinkovito zamejilo.
SIMON SMOLE