Poštarji z zamudo

»Pošta med ljudmi veselo se sprehaja,
poštarju se tudi pismonoša reče.
Od vrat do vrat ga dnevno pot pripelje,
pisma nosi in veselje,
ko ljudje prebirajo vrstice,
sporočene jim notice.«

Petra, 2.a

Ob prebiranju zgoraj zapisanih vrstic bi se verjetno marsikomu prikradel nasmeh na usta in težko bi oporekali opisu osnovnošolke. Že mogoče res, da je analognih pisem osebne narave manj kot včasih, pa še ta ne prinašajo takšnega veselja kot nekoč, ker pisma, ki jih dobivamo, prej zahtevajo plačilo te ali one obveznosti. Ostaja pa vsaj lep spomin na čase, ko smo pričakovali kakšno razglednico ali pa, tisti bolj srečni, pismo svoje simpatije. Ampak ne glede na vse, četudi so danes pisma po večini položnice ali reklame, jih še vedno redno prejemamo. Vsak dan. 

Pri pesmi osnovnošolke pa bi se prebivalcem Furlanije Julijske krajine kotički ust zavihali navzdol, sploh tistim, živečim izven mestnih središč. Tam namreč poštarja ne vidijo vsak dan. Niti vsak teden ne. Včasih preteče mesec in tudi več, preden zagledajo znano silhueto na mopedu. V Zgoniku, Repentabru, Križu, Nabrežini, pravzaprav na celotnem tržaškem Krasu, se že dlje časa soočajo s hudimi zamudami pri dostavi pošte. Pri tem ne mislimo na nepomembne pisemske pošiljke razvedrilne narave, ampak tudi na položnice, ki zaradi zamujanj krajanom povzročajo dodatne stroške. 

Italijanska državna pošta, imenovana Poste Italiane, je na kritike in pritožbe krajanov, županov in raznih institucij, ki so pisno zahtevali pojasnila in rešitev nastalega stanja, odgovorila z uradnim pismom, v katerem je moč prebrati, da je na omenjenih območjih »v preteklih tednih prišlo do zamenjave osebja« ter da »nove pismonoše potrebujejo obdobje fiziološkega prilagajanja krajem«. Že na prvi pogled gre za zelo splošen odgovor, s katerim bi morda lahko razložili nekajdnevno zamudo pošiljk, gotovo pa ne enomesečne in več, ne ponudi pravega pojasnila na očitane kritike in pritožbe, niti ne ponuja rešitve za nastalo stanje. Prav zato se ob tem pojavlja toliko več vprašanj: Koliko osebja so morali zamenjati, da prihaja do takšnih zamud? Koliko časa potrebuje osebje za »fiziološko prilagajanje« krajem? En mesec, dva meseca? In zakaj poštar, ko začne z uvajanjem v delo, ko se torej začne »fiziološko prilagajati« krajem, v tem času ne dostavi nobene pošiljke? Bi se morali torej krajani in ostali zadovoljiti z razlago italijanske pošte? Nikakor ne, njihova razlaga pravzaprav ne razloži ničesar. Sploh pa ne tega, da se zamude ne dogajajo samo v zadnjem obdobju, ampak že dlje časa, več let. 

Pravzaprav ni problem menjavanje osebja, problem, in to že kroničen, je vsesplošno pomanjkanje osebja. Nekdanji poštar, ki sicer ne želi biti imenovan, je povedal, da so ga »poslali na teren po tridnevnem usposabljanju«, in čeprav ga je spremljal izkušen kolega: »Nisva uspela dostaviti vseh pošiljk, ker jim v logističnem centru naložijo preveliko količin pisem in paketov, ki jih ni mogoče dostaviti v eni delovni izmeni, nadur pa podjetje ne plačuje.« Prednost morajo dati pošiljkam, ki jih je moč spremljati prek aplikacij in spleta in šele nato dostavijo ostalo. 

Problemi z italijansko pošto so se začeli že leta 2015, ko je Posta Italiana pričela z varčevalnimi ukrepi, čeprav je to državno podjetje poslovalo v zelenih številkah. Ampak očitno za nekatere niso bile dovolj zelene in odločili so se za že znano formulo. Takšno, ki je bila večkrat preizkušena tudi pri nas in sledi tisti znani mantri »država je slab gospodar, dajmo vse prodati zasebniku« in ki se, glej ga zlomka, skoraj vedno izkaže za gromozansko neumnost.

Tako je država pričela z reformo na način, da je začela s privatizacijo. 35 odstotkov državne pošte je prešlo v zasebno last, zasebniki pa, ki svoj uspeh merijo v številkah, z dobičkom, so se lotili naslednjega koraka, spet precej klasične poteze v želji po maksimiranju dobička, pa čeprav najbolj enostavne in nevredne podjetniške iznajdljivosti – pričeli so z zapiranji poštnih uradov. Samo v Furlanij Julijski krajini so zaprli 19 poštnih uradov. 

S procesom privatizacije, to je nadaljnje odprodaje državnega deleža, bi nadaljevali, če se ne bi že naslednje leto zgodila vsedržavna stavka poštnih uslužbencev, na kateri so ti izrazili nasprotovanje reformam, privatizaciji pošte in reorganizaciji poštne logistike. Ampak kljub temu, da država ni nadaljevala začetega procesa privatizacije državnega podjetja, je tisti tretjinski zasebni delež dovolj, da podjetje še dandanes ohranja varčevalne ukrepe, ki pa onemogočajo normalno delovno klimo, zaradi česar se iskalci zaposlitve pošti raje v širokem loku ognejo. 

Jan Bednarik

Back to top button