
Stand up komik, televizijski voditelj, povezovalec prireditev, improvizator in ustvarjalec video vsebin Rok Škrlep ima pri 27. letih za seboj že deset let nastopanja. S svojo novo monokomedijo Recept za srečo se bo mudil tudi v Kopru, in sicer 9. novembra v Centru mladih Koper.
Trenutno potuješ po Sloveniji s svojo novo monokomedijo Recept za srečo. Kako je prišlo do nastanka te predstave?
Lotil sem se je načrtno. Želel sem napisati novo predstavo, z vedenjem, na kakšen način jo želim zastaviti. K pisanju sem povabil Urha Mlakarja, ki se je podpisal kot režiser predstave. Nekaj časa sva se dobivala in pisala, nisva pa imela rdeče niti. Odpravila sva se tudi na intenzivni vikend, kjer se je rodila ideja, da bi rada govorila o sreči. Zvečer sva sedela ob pivu, ne da bi razmišljala o pisanju, in se začela pogovarjati o sreči. Prešinilo naju je, da je to tema, o kateri želiva govoriti. To je bilo letos spomladi. Za motivacijo pa sem rezerviral dvorano v Šmartinskem domu in začel prodajati vstopnice, čeprav predstava sploh še ni bila napisana.
Pri besedilu je torej pomagal in režiral vsestranski Urh Mlakar, ki je freestyle reper in improvizator. Kako te je usmerjal na vajah?
Največ mi je pomagal pri glasbi, v monokomediji imam namreč šest pesmi. Jaz imam več izkušenj v standupu kot on, ampak je vedno dobro, da imaš zraven še druge oči. Nekoga, ki te opozori, da nekaj ne deluje. To ima veliko vrednost. Dobil sem se tudi z različnimi komiki, s katerimi smo skupaj brainstormali in marsikatere njihove ideje sem nato tudi upošteval. Predstava je torej delo več ljudi.
V svoje standupe in predstave pogosto vključuješ glasbo, komične songe. So te namenjene večji dinamiki, popestritvi? Se prek njih lažje poda šalo?
Glasba poveže ljudi in ima moč, da razbije situacijo. Poleg tega imajo štosi, ki so podani v rimah, večjo moč. Tako imaš lahko isto smešno šalo, ki jo poveš na odru v rimah in bo zato bolj učinkovita. Zdela se mi je dobra ideja, da smo v predstavo vključili glasbo. Od tega se tudi razlikuje od ostalih komedij, ki jih imamo pri nas. Res ni veliko ljudi, ki bi vključevali glasbo v komedije, in zaradi tega sem unikaten.
To je že tvoja druga avtorska monokomedija. Jo je bilo tokrat lažje ustvarjati, saj imaš zdaj s tem že izkušnje? Kaj je bil pri ustvarjanju največji izziv?
Kar se tiče ustvarjanja, sem prvo predstavo Svetovne fore ustvaril veliko prej in z manj truda. Zelo hitro sem bil zadovoljen z izdelkom, je pa tudi res, da je ta predstava govorila o potovanju, kjer je bila vsebina že napisana. Kar se mi je na potovanju zgodilo, sem malo preoblikoval, da je bilo primerno za na oder. V Receptu za srečo pa sem se tega lotil bolj analitično. Moral sem narediti več raziskav, prebrati kakšno knjigo in članke, razmisliti, kaj bi lahko bilo smešno, razmisliti o konceptu predstave – kako jo zapeljati, da ima dramaturški lok in da ji ljudje lahko sledijo. Kar se tiče marketinga, prostorov, kjer bom nastopal in podobnega, pa je bilo veliko lažje, ker sem imel več izkušenj in poznanstev, zaupali so mi, zato nisem imel težav dobiti veliko terminov za nastope. Dogodke je bilo lažje organizirati in jih postaviti eno stopnjo višje. Lepo je videti, da lahko s to predstavo sedaj napolnim tudi večje prostore.
Kakšna je razlika med monokomedijo in standup predstavo?
Komedija mora imeti dramaturški lok, zasnovo komedije. Standup predstava je lahko samo ura in pol govorjenja. Jaz sem se ločil od klasične standup oblike, in sicer s tem, da uporabljam veliko drugih vrst humorja: glasbo, veliko vizualnega humorja, igram se z različnimi ilustracijami, grafi.
Kako doživljaš »tipične« standup nastope v primerjavi s samostojnimi predstavami. kot je Recept za srečo?
V predstavah veliko bolj uživam. Ko nastopaš dvajset minut ali pol ure s še kakšnim komikom na standupu, je fino, ko pa igraš predstavo, nanjo pridejo ljudje, da vidijo samo tebe. Lahko jih popeljem čez cel proces. Pri predstavi mi je všeč, da smeh ni ves čas potreben. Zaradi dramaturškega loka lahko gremo tudi v fazo, ki ni tako zelo zabavna, ampak ima nek globlji pomen. Nisem hotel, da je cela predstava smešna, hotel sem, da je iskrena. Da se smejejo in zabavajo, ampak da domov odnesejo tudi kakšno globljo misel, kost, ki jo bodo lahko glodali. Forice človek hitro pozabi, resno mišljenje, pa tudi če je ovito v humor, se mi zdi, da lahko odnesejo s sabo domov.
Živimo v času politične korektnosti in kulture črtanja (t. j. cancel culture). Je težko ustvarjati komedijo v teh časih?
Mene pretirana politična korektnost moti. Zdi se mi, da ubija humor. Jaz imam načeloma čist humor, nisem žaljiv. Predstava je primerna za vse generacije. Če pridejo otroci, ne bodo šokirani. Morda jim kakšna stvar ne bo zanimiva, ker je ne bojo razumeli, nimam pa neprimernega humorja. Kar se tiče mojega humorja, me torej to ne zmoti preveč. Me pa zmoti, ko opazujem druge komike, ki jim ta način bolj odgovarja, ampak so zaradi tega omejeni. To za samo komedijo ni najbolje.
Si preko predstave ugotovil, kakšen je recept za srečo?
Nisem hotel izhajati iz tega, da »jaz poznam recept za srečo, pridite in me poslušajte, jaz sem 27-letni doštudiranec filofaksa, ki ima vse odgovore na vprašanja«. Temu sem se hotel izogniti. Že na plakatu je predstavljen Rok Škrlep, ki išče recept za srečo. Tudi predstava je narejena na tak način, da pridejo na iskanje sreče z mano.
In ti, lahko rečeš, da si srečen?
To so me že nekajkrat vprašali in vedno odgovorim drugače, odvisno od počutja. Za srečo pravijo, da je razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja, tako da nisem prepričan. Se mi zdi, da sem še vedno v iskanju, kaj me bo zares osrečilo. Poskušam številne različne stvari, se mi pa tudi zdi, da neke popolne sreče ne more biti. Vsak nosi svoje težave, probleme, križe, s katerimi mora živeti. Upam, da bom lahko nekoč z veliko manj oklevanja rekel: »Ja, sem izredno srečen človek,« ampak trenutno sem še v iskanju. Se mi pa zdi, da te včasih ravno iskanje lahko v določeni meri osreči.
Ana Zupan