V začetku maja smo spet obeleževali svetovni dan tiska in poslušali ter brali, kako so svobodni, pluralni in neodvisni mediji temelj demokratične družbe; kako svobodni mediji in novinarji varujejo naše pravice do informiranja, javni interes; kako novinarji in novinarke ter ostali, ki delujejo v medijih, vsak dan pogumno uveljavljajo svobodo izražanja, pogosto na račun lastne varnosti; kako neodvisno novinarstvo, ki temelji na dejstvih, prispeva k zaščiti naših demokracij, saj razkriva krivice, od vodilnih terja odgovornost ter državljankam in državljanom omogoča sprejemanje odločitev na temelju verodostojnih informacij. Kako je treba novinarke in novinarje vedno in povsod zaščititi, saj so naše oči in ušesa na terenu. A tako je na načelni ravni.
V praksi je vse prav nasprotno in pravo novinarstvo tone. Zasebni mediji se gredo tržno novinarstvo, javni mediji so na udaru politike. Pravzaprav so na njenem udaru v vseh oblikah vsi, ki poskušajo profesionalno opravljati svoje delo, odkrivajo dejstva in zastavljajo neprijetna vprašanja.
Sama vem o tem zelo veliko, posledice prizadevanj za prave medije in novinarstvo sem preizkusila na lastni koži. V kakšno težko življenjsko dilemo postavijo človeka združeni politično-kapitalski interesi, ki ti dajo na izbiro: ali zamenjaj urednika (v volilnem letu 2006) ali greš. Leta žalitev, diskreditacij, laži, celo tožb dvojca Popovič-Matoz, v katerih nista bila uspešna, ti jemljejo veter iz jader in porajajo dvome, ali je načelnost res toliko vredna. Ko se neštetokrat vprašaš, kaj mi je tega res treba. Zato seveda dobro razumem vse, ki se soočajo s podobnimi gonjami samo zato, ker želijo pošteno opravljati svoje delo.
A nespodobnim praksam je v današnjih časih težko ubežati. Prvič v moji dolgoletni karieri novinarke, časopisne direktorice in medijske poznavalke me je zaradi kolumne v Megafonu na »pogovor« povabil sekretar koprske, županove stranke na oblasti LAB. Da bi razjasnili po njihovem mnenju »namenoma zavajajoče navedbe« v kolumni.
Vabilo politične stranke me je presenetilo, sploh zato, ker se ne LAB ne župan in predsednik stranke Aleš Bržan nista obrnila na uredništvo Megafona, zahtevala popravka oziroma prikaza nasprotnih dejstev v skladu z zakonom o medijih. Povabilo sem posredovala generalnemu uredniku Megafona, sekretarju in predsedniku politične stranke (županu) pa sem udeležbo zavrnila z naslednjimi besedami: »Z udeležbo na takem sestanku bi ravnala proti svojim načelom glede neodvisnosti medijev in novinarjev, proti demokratičnim standardom, profesionalnosti, proti vsemu, kar živim in delam. Da sekretar politične stranke vabi na razgovor o vsebini medijskega prispevka, žal spominja na model partijskega pranja možganov izpred vsaj 40 let v Jugoslaviji ali pa v diktatorskih režimih. Moja kolumna (novinarska zvrst, v kateri je izrazito poudarjeno osebno stališče avtorja) je bila pred mesecem dni objavljena javno. V primeru, da se s čim ne strinjate, uporabite zakon o medijih in institut pravice do popravka ali prikaza nasprotnih dejstev. Samo tako je lahko namreč zagotovljen transparenten in zakonit način predstavljanja tematike in različnih argumentov javnosti.«
V uredništvu Megafon, kjer do zdaj niso imeli podobne izkušnje, so h komentarju povabili dva medijska strokovnjaka, profesorja – dr. Sandro Bašič Hrvatin z Univerze na Primorskem in dr. Borisa Vezjaka s Filozofske fakultete Maribor. Oba sta soglašala, da je bila kolumna javno objavljena, in v primeru nasprotnih dejstev ali argumentov mora biti javno objavljen tudi odgovor. »Edino mesto, v katerem morajo politiki reagirati na medijske informacije, s katerimi se morda ne strinjajo, je javen prostor, torej skozi tiskovne konference, komunikeje in javne nastope, nikakor pa to mesto niso občinske sobe z zaprtimi vrati,« je jasno zapisal dr. Vezjak.
Zato, da mi ne bo kdo očital pristranskega pametovanja, navajam njuni mnenji, ki ju seveda v celoti delim. Samo upam lahko, da bo županovi politični stranki to pomagalo pri razumevanju medijev in novinarstva. Vseh novinarjev oziroma avtorjev pač ni mogoče kupiti z občinskim piarom in denarjem niti s partijsko propagando. Ali, kot je dejal Ervin Hladnik Milharčič: »Večja je stopnja agresivnosti, višja je relevantnost novinarja. Če politik ob omembi konkretnega pisca dobi peno na ustih, to pomeni, da ta opravlja svoje delo.«
Dr. Sandra Bašič Hrvatin: »Vabiti novinarje/ke na zasebne pogovore glede njihovih objav je nedopustno. Tisto, kar zbuja nelagodje pri celotni zadevi, je lahkotnost, s katero nosilci politične oblasti presegajo jasne meje med tistim, kar je prepovedano in kar je dovoljeno. Mogoče tudi to, da se jim v celotni zadevi (verjetno) nič ne zdi spornega.«
Dr. Boris Vezjak: »Povabilo lokalnih oblasti avtorju, v tem primeru bivši novinarki, ki je v javnem mediju grajala občinske in druge politike, lahko štejemo za nedopustno in sporno prakso iz več razlogov. Sprva zato, ker je tovrstna manira, sicer običajna za neke druge čase, nevarno blizu omejevanju svobode govora in posredno nadzoru medijskega poročanja. Ni si mogoče predstavljati, da bi lokalna oblast imela poštene razloge prepričevanja avtorja, katerega stališča so ji neljuba, če nanje ne odgovarja tam, kjer je to edino primerno: v javnosti. Omejevanje svobode govora vodi do samocenzure novinarjev, kar onemogoča profesionalno in odkrito poročanje. Povabila Barbari Verdnik, ki ga lokalna politika najbrž razume kot nekakšno ’osebno pojasnjevanje dejstev v živo’, ni mogoče šteti za nič drugega kot posreden pritisk na avtorico, da bi spremenila svoje poročanje v prihodnje ali celo umaknila dosedanje zapise. V odvisnosti od medija, njegovega financiranja in položaja se največkrat dogaja, da ima politika večjo družbeno moč kot posameznik ali medij, zato bi politiki vedno znova morali ravnati previdno in spoštovati neodvisnost medijev, pri tem pa ne ustvarjati videza, da si želijo svoje kritike utišati ali jim zasebno pojasnjevati, da se motijo.«
Zapisana načela in standardi veljajo seveda tudi širše, ko politika komunicira v javnosti in z njo.
Barbara Verdnik
