Lokalne legende: Marko Treskavica: »Najprej Izolan, potem ribar.«

Kdo je Marko Treskavica? Zase pravi, da je izolski lokalpatriot, ki si je na ulicah domačega mesta ustvaril kariero. Od nekdaj mu je bil blizu nogomet. Njegov oče je bil nogometni sodnik, oba z bratom pa sta ga trenirala že od mladih nog. Sam ga je igral do članske selekcije, potem pa se je usmeril v navijaško subkulturo.

Marko Treskavica že dvajset let dela v zavarovalnici, zato ga vsi poznajo. Ne rabi profilov na družbenih omrežjih, kot sta Facebook ali TikTok. Uporablja samo Viber in WhatsApp, predvsem zaradi službe. V telefonu ima 1500 shranjenih številk, tako da »ponavadi, če kdo nima številke, kličejo mene – mali imenik izolskih kontaktov,« v smehu doda. 

Zanj so bila najlepša devetdeseta leta. »Nisem visoko študiran, vsega sem se naučil na terenu. V osnovni šoli sem bil priden, kasneje pa sem postajal vse bolj živahen na ulici,« pravi. Spominja se, da so Ribari nastali, ko je imel štirinajst let, in takrat se jim je pridružili ter z njimi ostal do danes. 

»Kdo so Ribari?« ga vprašam, ko srkava kavo v baru v Kopru. Odgovori: »Ribari so športno-navijaška skupina, ki je aktivna od devetdesetih let naprej. 18. avgusta 1990 so se na tekmi na tribuni prvič pojavili s tem imenom. Zgledovali smo se po navijačih iz Jugoslavije in Italije, ki so nam bili blizu. Takrat smo navijali predvsem v nogometu, nekaj sicer tudi v rokometu, ampak v osnovi smo bili ustvarjeni za nogomet,« pravi Marko. Kot se spominja, v začetkih še niso imeli svojih artiklov, ampak so nosili šale italijanskih navijaških skupin. Kasneje se je začela tudi vsa personalizacija artiklov. Ideja za prvi šal, in tudi za marsikateri drugi, je prišla prav iz Markove glave, danes pa imajo Ribari tudi svojo blagovno znamko z značilnim z logotipom morskega psa v krogu v modro-belih barvah. Na vprašanje, zakaj ime Ribari, pa se spet samo zareži in doda: »Najprej so bila neka druga imena in potem – kaj, mi smrdimo po ribah in gor in dol in potem so prišli ven ribari, haha.«

»Leta 1996 smo ustanovili društvo, da smo dve leti kasneje lahko od občine dobili tudi svoje prostore, v katere smo se preselili iz stare italijanske šole v centru Izole. Skozi različna obdobja smo se v njih dobivali včasih tudi po večkrat na teden, kaj pojedli, se družili. Nisem predsednik, ampak sem zmeraj vodil neke stvari, pomagal pri organizaciji in nabavi artiklov in tako naprej. Počasi se tudi moj čas izteka, tako da tradicijo že predajamo naprej na angažirane mlade, ki potrebujejo samo še malo usmeritev. In zgodba, ki se piše že skoraj 35 let, bo šla naprej. Ni to majhna stvar, zadeva je že ukoreninjena. Vsak v Izoli se počuti malo Ribar … No, ne ravno vsak, eni nas vidijo kot huligane, pijance in klošarje, ne bom rekel, da ni tudi takšnih med nami, ampak vseeno smo pokazali, da smo tudi nekaj več. Ob 25. obletnici našega društva smo dobili srebrno plaketo, priznanje s strani izolske občine, in kot sem že povedal, vedno pomagamo, ko je kdo v stiski. Zbirali smo denar za invalidski voziček za našega Nikca, dajali smo kri – tisti, ki so čisti in zdravi, da ne bo pomote,« se spet nabrito zareži Marko.

Najbolj znano navijaško besedilo Ribarjev iz devetdesetih let: »Kadar vidim zeleno, takoj postane mi slabo, samo žabarja ti mi daj, tiro mu na čelo daj, glavno mesto on naj bo, Izola najlepša bo, morje vi pozabite, vikende izpraznite, Ljubljanico vi mate, k**** si operite.«

Danes društvo šteje približno petdeset članov. »Če bi bili v prvi ligi, bi se nas zbralo več. Članarino uporabimo za vzdrževanje prostorov društva in plačevanje stroškov. Danes smo v tretji ligi in težko je privabiti nove člane in nekoga včlaniti, če mu nimaš kaj nuditi. K nam se včlanijo vsi tisti, ki uporabljajo naše prostore in tako dajo znak podpore.« Ribari še danes po tolikih letih funkcionirajo dobro, stare generacije poleg mladih.

»Čeprav životarimo v tretji ligi, moraš spremljati svoj klub v dobrem in slabem, doma in v gosteh. To pomeni biti pravi navijač. Ko si dober, je zmeraj polna tribuna, a ko je prazna, nas ostane tistih trideset pravih.« Biti Ribar (od začetka pa vse do danes) za Marka pomeni čutiti pripadnost svojem mestu, biti nekakšen lokalpatriot. Ribari so posebni zaradi svoje srčnosti in pripadnosti svojemu mestu. »Izola je mesto s 17.000 ljudmi in tako majhno mesto in takšna navijaška skupina sta povsem urejena. Mi izpeljemo tudi neke stvari, ki jih večje navijaške skupine ne bi mogle speljati. Ker veš, kako je, mi smo še zmeraj po domače, mi smo ’tutti per uno, uno per tutti’ (v prevodu: vsi za enega, eden za vse, op. a.). Mi vodimo grupo, da smo še zmeraj eno. Ne bom rekel, da se imamo vsi radi, ampak ko je neka fešta ali ribiški praznik ali pomol okusov, se tam dobimo in smo vsi na kupu, se družimo in ustvari se neka pozitivna energija. Skozi leta smo razvili prijateljstvo, ki seže dlje, smo kot neka velika družina – smo, kakršni smo, ampak se zaenkrat držimo skupaj,« pravi Marko.

Pravi, da so z leti »nekako presegli golo navijaštvo, postali smo nekaj več kot samo navijaška skupina«. Pomagajo namreč tudi lokalni skupnosti, na primer Rdečemu križu in posameznikom. »Huligan je najlažje biti, to ni problem, se stepsti, vreči kakšno baklo, saj tudi danes so takšni zraven, ampak jih poskusiš usmeriti tudi v druge stvari. Glavno pri navijaštvu je biti del neke subkulture in podpirati svoj lokalni klub ter ščititi svoj teritorij, ko nanj stopijo drugi. In si pomagati eden drugemu. Mogoče ukrasti kakšen rekvizit, vreči kakšno baklo, seveda, če srečaš druge navijače na ulici, se kdaj lahko kaj zgodi, ni pa to ravno prioriteta. Če se zgodi, se pač zgodi. Razen v primerih, ko so vojne med skupinami, ki imajo stare zamere, potem lahko zadeva eskalira,« pravi Marko.

Kot pravi, je zdaj že v »nekih letih«, ima družino, dve majhni hčerki in razmišlja že malo drugače. »Prej sem dal vse v svoje mesto in to navijaško skupino, zdaj se moram posvetiti tudi drugim stvarem. Kariera me ni nikoli zanimala in ponosno lahko rečem, da nisem nobenemu rabil, grdo rečeno, tlačiti glave v rit. Vse kar imam, sem si zaslužil z delom in trudom. Pomembno je, da si pošten in korekten do ostalih. Potem ti pa čas že prinese svoje. Ljudje me poznajo kot poštenega človeka. Odprt sem za vsakega in če le lahko, bom vsakemu pomagal. Mislim, da če si pošten, ljudje to začutijo. Zato so me tudi spodbudili in sem pristal tudi v politiki.« V zadnjem mandatu je bil izvoljen v občinski svet, v katerem opravlja funkcijo nekakšnega »ljudskega tribuna«, oziroma vezi med ljudstvom in oblastjo, je bil izvoljen že drugič. Na vprašanje, kako usklajuje tako različne vloge, pravi: »Jaz delam vse. Ljudje mi pravijo, da sem kot vegeta, povsod me je malo.«

Ana Lešnik

 

v okvirček:

Najbolj znano navijaško besedilo Ribarjev iz devetdesetih let: »Kadar vidim zeleno, takoj postane mi slabo, samo žabarja ti mi daj, tiro mu na čelo daj, glavno mesto on naj bo, Izola najlepša bo, morje vi pozabite, vikende izpraznite, Ljubljanico vi mate, k**** si operite.«

Back to top button