Na področju slovenske Istre imamo submediteransko podnebje, za katerega so značilna večinoma suha, dolga in vroča poletja in pa izrazito kratke, mile ter deževne zime. Kot kažejo raziskave, v Kopru tudi v najbolj sušnem mesecu pade precejšnja količina padavin, in sicer vsak mesec v povprečju dobrih 60 milimetrov na kvadratni meter. Povprečna letna količina padavin je 1056 milimetrov. Da v Kopru največ dežuje pozimi, je seveda jasno vsakomur, ki se redno sprehaja po tem obalnem mestu. Če ne zaradi drugega, zaradi gigantskih luž, ki se, ko dežuje, nahajajo skoraj povsod, kjer je ravno (na primer na stopnicah pred Famnit, na Titovem trgu, Prešernovem trgu, Semedelski cesti in tako dalje). Kako učinkovito pa s padavinskimi vodami v Kopru sploh upravljajo?
Preden odgovorimo na to vprašanje, za trenutek pokukajmo v preteklost. Še pred stoletjem je ob visokih nalivih prebivalcem grozilo, da jih bo iz čevljev sezulo blato, v katerega so se zaradi deževja spremenile ceste in ulice. Kaj je danes drugače? Sodobna naselja imajo za razliko od naselij iz preteklosti urejene sisteme odvajanja komunalne odpadne vode, kamor spada tudi odvajanje padavinskih odpadnih vod. Kljub temu pa na deževen dan ali po deževju v Kopru previdnost zagotovo ni odveč, saj lahko v nasprotnem primeru med sprehajanjem mimogrede stopimo v velikansko lužo na Titovem trgu ali pa nam na Kidričevi ulici zdrsne zaradi nastalega potoka, ki se vije po ulici navzdol in pristanemo na tazadnji, tako, mimogrede, na poti v službo. Koprsko občinsko službo smo povprašali, kako rešuje ta problem v mestu: »Voda na Semedelski promenadi zastaja zaradi posedanja tlaka iz kamnitih plošč iz peščenjaka. Čeprav je to posedanje minimalno, nas čaka precej zahteven gradbeni poseg oziroma rekonstrukcija dela tlakovanih površin, za katero bo morala Mestna občina Koper pripraviti posebno tehnično rešitev.«
Kot dodajajo, pa v starem mestnem jedru (na primer na Titovem trgu) teh težav ne bo tako enostavno rešiti, saj »takšne rekonstrukcije pod predpisanimi pogoji Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije na Titovem in Prešernovem trgu ni mogoče izvesti«. Kot še sporočajo, bodo »v kratkem preverili tudi razlog za zastajanje vode na javni površini pred Famnit in ga odpravili,« je pa ta del asfaltne površine po njihovih navedbah v lasti Univerze na Primorskem.
Naloge države in lokalne skupnosti v zvezi z varstvom pred škodljivim delovanjem tovrstnih voda opredeljuje Zakon o vodah (ZV-1) v 92. členu, ki narekuje, da za varstvo pred škodljivim delovanjem padavinskih voda v ureditvenih območjih naselij skrbi lokalna skupnost in da obsega zlasti ukrepe za zmanjševanje odtoka padavinskih voda z urbanih površin in ukrepe za omejevanje izlitja komunalnih in padavinskih voda.
Težava tiči v tem, kot na svoji spletni strani piše Slovensko društvo za zaščito voda, da se pri dosedanjem prostorskem načrtovanju urbanih območij padavinsko vodo obravnava kot nepotreben pojav, ki ga je treba po najkrajši poti in v najkrajšem času odvesti, v večini primerov v mešan kanalizacijski sistem. Slednji je torej v času brez padavin namenjen odvajanju komunalne odpadne vode do čistilne naprave, v času padavin pa se vanj stekajo tudi padavinske vode. Zato pa se ob visoki količini padavin lahko zgodi, da kanalizacijski sistem ne opravi svoje naloge in pride do njegove preplavitve. V resnici pa sistem vseeno opravlja svojo funkcijo, saj je odvedel količino vode, za katero je bil v skladu s standardi dimenzioniran.
Podnebne spremembe, nepredvidljivi vremenski vzorci in obilne padavine vplivajo tudi na način nadzora površinskih voda. Noben kanalizacijski sistem pa ni dimenzioniran za vse primere padavinskih dogodkov, opozarja Slovensko društvo za zaščito voda na svoji spletni strani. Poleg Zakona o vodah (ZV-1) ukrepe glede zmanjševanja količine padavinske vode, ki se odvaja v javno kanalizacijo, navaja tudi »operativni program odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode. Vendar za razliko od komunalne odpadne vode, za katero je ciljno stanje določeno v evropski zakonodaji, za padavinsko vodo ni definirano, kaj je cilj ravnanja z njo,« še dodajajo v Slovenskem društvu za zaščito voda. »Podrobnejše ukrepe glede ravnanja s padavinskimi vodami, ki naj bi jih predpisal minister, zaenkrat še čakamo, in sicer že od sprejetja Zakona o vodah (ZV-1) leta 2002.«
Tudi evropska zakonodaja neposredno ne zapoveduje standardov odvajanja padavinskih voda. Poleg omenjenega zakona odvajanje odpadnih vod v javno kanalizacijo ureja tudi zakonodaja s področja varstva okolja, in sicer Uredba o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode, ki v 24. členu predpisuje, da mora biti pri načrtovanju, gradnji, rekonstrukciji ali vzdrževanju objektov v aglomeraciji zagotovljeno, da se predvidijo in izvajajo ukrepi za zmanjševanje količin padavinske odpadne vode, ki se odvaja v javno kanalizacijo. Izvajalcem istoimenske obvezne občinske gospodarske javne službe je v 26. členu naložena tudi izdelava programa izvajanja javne službe, ki vključuje načrt ukrepov za zmanjševanje količin padavinske odpadne vode, ki se odvaja v javno kanalizacijo.
Lokalne skupnosti so torej tiste, ki prek občinskih prostorskih načrtov in odlokov o odvajanju in čiščenju komunalnih in padavinskih voda predpisujejo ukrepe in pogoje za zmanjšanje odtoka padavinskih odpadnih voda. »Odvajanje padavinske vode z urbanih površin je kompleksno, njegovo celovito urejanje pa zahteva predvsem ukrepe izven kanalizacijskega sistema, ki jih v Sloveniji sistemsko še ne vključujemo v prostorsko načrtovanje,« piše Slovensko društvo za zaščito voda in ob tem dodaja, da »vse kaže na to, da se bomo s padavinskimi vodami v urbanem okolju šele morali naučiti ravnati«.
Ana Lešnik
