Lokalne legende: Toni Bračanov, nevladnik

»Najbolj me moti apropriacija družbenih prostorov s strani institucij.« 

Sedem let je minilo, odkar smo nazadnje slišali za tako imenovano ustvarjalno platformo Inde, kolektiv prostovoljk in prostovoljcev, ki so v degradiranem objektu nekdanjega invalidskega podjetja ustvarili avtonomen javni prostor, središče urbane kulture. Med njimi je bilo težko preslišati ime Toni Bračanov. 

Toni se je za družbenoaktualna vprašanja sicer začel zanimati že v svojih srednješolskih dneh: »To zanimanje izvira iz nekih mladostnih frustracij. Odraščal sem v četrti z vsemi možnimi socialnimi problemi in takrat sem se začel spraševati, od kod izvirajo vsi ti problemi.«  Ugotovil je, da je izvor vsega v politiki. Takrat je simpatiziral s stranko Desus in razvil je idejo, da bi ustanovil podmladek te stranke, ampak bolj kot je spoznaval strankarsko politiko, manj mu je dišala.

V strankarski politiki ni uvidel načelnosti, ampak preveliko pragmatičnost in »preveč koristoljubja«, kar ga je odvrnilo od nadaljnjega udejstvovanja v strankarskih strukturah. Ni pa ga odvrnilo od delovanja v korist skupnosti. »Kmalu smo ustanovili društvo Klub aktivne mladine, ki je delovalo v prostorih nekdanjega Mladinskega kulturnega centra.« V tedanji naivnosti, kot se je izrazil, so računali na to, da bodo z ustanovitvijo društva lažje pridobili prostor za svoje delovanje, kar pa se nazadnje ni zgodilo, zato so se povezali s takratnim mladinskim klubom pod vodstvom pokojnega Marka Breclja. »Tam smo nato organizirali razne koncerte, delavnice, imeli smo tudi dopoldanski center za brezdomne, kjer so se lahko družili, pomagali smo jim pri birokraciji. Z lokalno pekarno se nam je uspelo dogovoriti tako, da so lahko tudi kaj pojedli, popili kavo in podobno.« Zgodba pa ni trajala dolgo, ker za delovanje niso dobili sredstev. Brezdomni center sicer še vedno deluje, vendar na drugi lokaciji. 

Po tej društveni avanturi, ki je trajala kar nekaj let in s katero si je pridobil marsikatero koristno izkušnjo, se je »zgodil« INDE. Pravzaprav se je INDE »zgodil bolj kot ne spontano. Potrebovali smo prostor, kjer bi lahko svobodno delovali in ustvarjali. Dosti nas je že prej delovalo v MKC-ju, ampak začele so se pojavljati določene omejitve, zaradi česar smo se na dan lokalnih volitev zbrali in odšli najprej na ogled stare porodnišnice. Čeprav so nam bili prostori všeč, enostavno niso delovali varno, tako smo končali v nekdanji tovarni INDE. Začetni načrt je bil precej enostaven. Počistimo enega od prostorov in naredimo koncert.« 

Na začetku je bila to skupina petih ljudi, ki je »sprožila učinek snežne kepe«. Hitro je iz skupine petih nastala skupina petdesetih in zadeve so se same začele odvijati naprej. »Letno smo v povprečju organizirali okoli 200 dogodkov, od koncertov, literarnih večerov, dokumentarnih večerov, filmskih in gledaliških predstav, raznih druženj, večerij in še bi lahko našteval.« V prostorih nekdanje tovarne so gostili več kot 250 različnih slovenskih in tujih glasbenih ustvarjalcev.  Zgodba z avtonomnim javnim prostorom je trajala približno tri leta. Nekdanja tovarna je nato iz stečajne mase prešla pod slabo banko in hitro dobila novega lastnika. »Po treh letih smo se že malo izpeli, zgodba je prerasla vsa pričakovanja, pojavljala so se različna mnenja o nadaljnjem postopanju.« Skupaj z lastnikom so iskali alternative, nadomestne prostore, vendar na koncu skupnega jezika niso našli. So pa iz te »avanture« odnesli ogromno izkušenj, znanja in poznanstev. Po Bračanovih besedah je bil kolektiv dobro organiziran. Politično-upravljavske odločitve so sprejemali na skupščini, poleg tega pa so za boljše delovanje organizirali štiri skupine: za sanacijo, program, politično skupino, ki je bila bolj posvetovalnega značaja, in medijsko skupino, iz katere se je pričela razvijati tudi ideja o neodvisnem radiu in ki je kljub izgubi prostorov ostala in živela še naprej.

Leta 2018 so somišljeniki skupaj ustanovili zavod in iz ideje se je porodil neodvisni obalni Radio NOR. Prvo oddajanje so izvedli na Ankaranski bandimi, potem so delovali po raznih prostorih, ker svojega pač niso imeli. »Ideja radia je nastala kot zamisel za popestritev lokalne medijske krajine. Naš radio je skupnostni radio, s katerim gradimo povezano mrežo tretjega medijskega stebra, kar pomeni, da smo nekomercialni, neodvisni, neprofitni radio in izhajamo predvsem iz potreb lokalne skupnosti.« 

Toni sicer poudarja, da je Neodvisni obalni radio še vedno v razvojni fazi in ima omejene finančne, vsebinske in organizacijske zmožnosti, njihov program pa vseeno ponuja ogromno kvalitetne vsebine. »Naš cilj je biti servis nevladnim organizacijam, ljudem in lokalni skupnosti.« Pri svojem delovanju največ sodelujejo z Radiem Študent in radiem MARŠ (Mariborskim Radiem Študent), »ki se nam zdita naša naravna zaveznika.« 

In čeprav se je Toniju strankarska politika pred tem »zamerila«, je na neki točki, čeprav za kratek čas, vseeno spet postal dejaven tudi znotraj politične stranke, vendar se je kmalu spet umaknil »zaradi načelnosti. V statutu radia je člen, ki sem ga celo sam zapisal: da direktor radia ne sme biti član nobene politične stranke in seveda sem se lastnih načel moral držati,« pove v smehu.

Nekakšna rdeča nit njegovega delovanja je tako stalno iskanje primernih prostorov, pri čemer pove, da ne razume zadržkov lokalne oblasti glede oddaje prostorov društvom, ki delujejo v javnem interesu. »Občina ima ogromno praznih prostorov, ki bi jih lahko oddajala v najem po konceptu začasne rabe. Nasploh je problematika prostorov kroničen problem nevladnega sektorja in v tem segmentu bi občina lahko postorila več,« zaključi.  

Jan Bednarik

Back to top button