Ljubezen do otrok Metko Bem spremlja že od mladih nog. Najbrž zato, ker se je z najmlajšimi ukvarjala tudi njena mama, ki je delala kot vzgojiteljica. Pred študijem se je tudi Metka spogledovala s tem poklicem, a je po pogovoru z bratom vendarle izbrala medicino, kjer je kasneje pustila velik pečat.
Študij medicine je bil zelo zahteven in dolgotrajen, toda kjer je volja, tam je moč. Specializacijo je, kot pravi, na srečo opravljala s svojim možem, saj so posledično lahko vsi skupaj s sinom živeli v Ljubljani. S tem sta tudi poskrbela, da je njuno družinsko življenje potekalo nemoteno. Spominja se namreč kolegic, ki so ob ponedeljkih jokale, ker bodo cel teden brez otrok. To, da sta bila s soprogom oba delujoča v medicini, vidi kot veliko prednost, saj sta skupaj velikokrat debatirala o težkih primerih in tako drug drugemu pomagala.
Bem je dolga leta delala v Zdravstvenem domu Koper, kjer je bila del velikega kolektiva s sedmimi drugimi zdravnicami otroško-šolskega dispanzerja. Veliko je bilo prilagajanja, kompromisov. Veliko je bilo tudi nadomeščanj zaradi določenih izobraževanj, dopustov, bolniških. Vse naštete stvari pa zdravnike močno ovirajo pri razvijanju svojih vizij, zlasti pri osredotočanju na zgolj svoje paciente. Po dvajsetih letih se je pojavil pravi trenutek za samostojno pot. Odprla je svojo zasebno ambulanto s koncesijo, kjer je v prvi vrsti skrbela za dober odnos s starši in njihovimi otroki.
Po mnenju pediatrinje je trenutno stanje v zdravstvu kar zaskrbljujoče. Zasedenost zdravnikov, dolge čakalne dobe, visoke cene samoplačniških pregledov. Metka je nad trenutnim stanjem malce razočarana, meni pa, da je to posledica družbe, ki ne funkcionira dobro. »Vsi se sprašujemo, kam odhajajo zdravniki. Vsako leto zaključi študij medicine 200-300 oseb, zdravnikov pa od nikoder.« Veliko težavo vidi tudi pri sprejemanju študentov na medicinsko fakulteto. Dobro se spominja svojih študentskih časov, ko so na sprejemnih izpitih poleg osnovnih preverjanj znanja opravljali tudi psihološko testiranje. Tega zdaj ni več. Veliko večji poudarek je pripisan uspehom v srednji šoli, kar se ji ne zdi prav. Posledično se za medicino odločijo zgolj najboljši dijaki zaradi svojih ambicij po statusu v družbi in ne zaradi veselja do tega poklica. Po drugi strani zaradi visokih kriterijev taki, ki bi bili prav zaradi veselja do poklica morebiti odlični zdravniki, ne pridejo zraven.
Včasih so bili tudi odnosi med sodelavci drugačni, zlasti med nadrejenimi in podrejenimi. Nekoč je veljala določena pozitivna hierarhija, saj je bilo prisotno spoštovanje do starejših kolegov in do njihovega znanja, ki so ga predajali mlajšim. Koprska pediatrinja je imela to srečo, da je delala z doktorico Vizjak, od katere se je ogromno naučila. K njej se je lahko brez težav zatekla, ko je bila potrebna pomoči. Tudi tega zdaj več ni. »Biti zdravnik ne pomeni hoditi v službo, ampak prevzeti odgovornost za določeno osebo. Skrbiš zanjo, ji pomagaš prebroditi marsikatero življenjsko situacijo. Tu ne gre samo za zdravljenje. Biti moraš zraven, kdaj tudi pomagati umreti. Zato moraš biti precej močen. Za vse to potrebuješ veliko empatije do ljudi in pripravljenosti pomagati, kajti brez tega zelo težko kakovostno opravljaš ta poklic. Če nimaš želje po pomoči, se popolnoma iztrošiš in se sesuješ, v nasprotnem primeru pa te pomoč drugim napolni.«
Pediatrija je posebna veja medicine, saj se ukvarja izključno z zdravstveno oskrbo dojenčkov, otrok in najstnikov. Otroci so zelo direktni, zato moraš z njimi najprej vzpostaviti dober odnos, saj velikokrat ne želijo sodelovati in posledično zelo težko oceniš njihovo zdravstveno stanje. »Na prvem mestu je empatija do otrok, s katero veliko lažje delaš. Velikokrat me ljudje vprašajo, če me ne moti otroški jok. Sama ga sploh ne slišim tako, saj je to sporočilo otrok. Moja naloga pa je, da prepoznam, ali je to strah, slaba volja, slabo počutje, stiska …«
Medicina se tako kot ostala področja zelo hitro razvija, zato se morajo zdravniki neprestano izobraževati. Sogovornica je poudarila, da ji je bilo v zadnjih letih precej težko, saj se marsikatera do tedaj pridobljena izkušnja ni skladala z novostmi. Prav zato se je za določeno novo zdravljenje zelo težko odločila ali pa se je zanj odločila po tehtnem razmisleku. Skozi čas je ugotovila, da vsaka novost ni vedno dobra. Veliko je bilo takih zdravil, ki so prišla na trg kot hitra rešitev. Po dveh, treh letih pa so bila vzeta iz prodaje, ker so pri ljudeh povzročala negativne stranske učinke.
Dr. Metka Bem je pri številnih pacientih ostala zelo cenjena in priljubljena, kar ji veliko pomeni, še posebej zato, ker je s tem dosegla namen svojega poslanstva v medicini. Od avgusta je v zasluženem pokoju, čeprav enkrat na teden še naprej pomaga v ambulanti. Ne predstavlja si, kako bi bilo, če bi kar naenkrat zaključila z delom, zato ji tak način dela zelo ugaja. Poleg tega veliko časa preživi tudi s tremi vnuki in pa s svojo mamo. Veliko veselja ji predstavlja delo na njenem velikem vrtu, redno pa tudi telovadi. Dolgčas ji ni, želi pa si še potovati in mogoče nadgraditi znanje za delo z računalnikom.
Andraž Velkavrh
