Ljubezen do živali že od otroštva
Že kot majhna je večino vikendov preživela pri babici in dedku na kmetiji, kjer so jo obkrožale razne živali. Odkar pomni je vedela, da bo študirala veterino. Pri desetih letih je dobila psičko Mišo, s katero sta bili neločljivi. Ob starosti so se ji začele pojavljati težave z gibali, imela je hud artritis. Psički niso mogli pomagati na noben drug način, kot le z zdravili, kar je Marjuto spodbudilo k zanimanju za alternativne poti zdravljenja, ki niso vključevale le sintetičnih zdravil. Čut do živali je razvijala tudi s skrbjo za konja Rafka, ki ga je rešila iz zavetišča. Takrat je živel v slabih razmerah in je zaradi slabega delovanja ledvic po osmih letih poginil. »S konji je veliko dela, vsak dan moraš biti z njim, da vzpostaviš povezavo in zaupanje. Naučiš se veliko potrpežljivosti in odgovornosti. Živali te marsikaj naučijo in lepo je, če odraščaš z njimi.«
Neprestano izobraževanje
Svojo ljubezen in zanimanje za živali je prek študija še povečala. Vzporedno je študirala veterino na Veterinarski fakulteti in zootehniko na Biotehniški fakulteti, kjer je diplomirala iz govorice psov. Po zaključenem študiju se je zaposlila na eni od splošnih veterinarskih klinik v Ljubljani, kjer je dobila ogromno izkušenj in se usmerila v rehabilitacijske vode. V Angliji je kasneje pridobila certifikat za hidroterapevtko in delala v enem od največjih hidroterapevtskih centrov na Otoku.
Med službovanjem se je udeleževala tečajev s področja kineziotapinga za pse, ultrazvočnih preiskav in diagnostike, kardiologije, masaže psov in mnogo drugih. Čaka jo še izpit na Univerzi v Združenih državah Amerike v Tennesseeju, po katerem bo dobila še poseben certifikat za rehabilitacijo psov. Ravnokar pa se je vrnila iz tečaja za ultrazvočni pregled mišic. V tujini je fizioterapija za živali že dobro uveljavljena. V Angliji so recimo po vsaki operaciji ali poškodbah živalski pacienti napoteni naprej na rehabilitacije. V Sloveniji pa se o tej temi govori šele v zadnjem času. »Po operaciji kolena človeka je samoumevno, da gre na rehabilitacijo, pri psih pa to ni samoumevno, češ da se bodo pozdravili sami. Do neke mere je to res, a na dolgi rok lahko povzroči težave. Mi pomagamo pri tem, da je okrevanje boljše in hitrejše.«
Center za fizioterapijo živali
Marjuta Žepič Tušar vodi center FizioVET, ki je namenjen fizioterapiji živali. K njej prihajajo hišni ljubljenčki, med katerimi so najpogostejše stranke psi in mačke. Najprej je dve leti obstajal v Izoli, z rastjo želje po pomoči živalim pa so center lani maja preselili v Koper. Pomembna pridobitev je bila hidrosteza za izvajanje hidroterapij (tehnika, ki pri zdravljenju uporablja vodo kot terapevtsko sredstvo), kar je tudi najpogosteje uporabljena terapija v centru. Poleg tega izvajajo še elektrostimulacijo mišic, shockwave terapijo in nadzorovano fitnes vadbo. Kot prvi v slovenski Istri pa bodo kmalu izvajali tudi ultrazvočne preglede mišic. »Poudarek je na gibalnem aparatu živali,« je povedala Marjuta. »Sodelujem tudi z dvema zunanjima kolegicama, ki sta veterinarki. Ena izvaja bioresonanco in homeopatijo, druga pa akupunkturo ter se ukvarja s prehrano za živali.« Pred kratkim so začeli nuditi tudi veterinarske storitve, sicer pa sodelujejo tudi z ostalimi veterinarji, ortopedi in nevrologi.
Redne pasje stranke
V center prihaja več mestnih kužkov, ogromno pa je tudi športnih psov, ki trenirajo agility (tekmovalna dejavnost, pri kateri vodnik vodi psa prek postavljenih ovir). »Oni se srečujejo z ogromno poškodbami, zato je pomembna preventiva, kjer se dela na kondiciji in grajenju mišic.« Poleg tega k njim prihaja tudi veliko starejših psov, ki imajo kronične težave. Vedno več pa je tudi mačk. »Muce pa so malo drugačni pacienti kot psi, saj ne želijo tako sodelovati. Z njimi moramo biti zelo potrpežljivi. Lastnikom rečemo, naj prinesejo njihove dekice, da se bodo počutile bolj domače. Imamo poseben prostor zanje, kjer ni pasjih vonjav. S psi pa postanemo kolegi, saj vedo, da bodo nagrajeni ali podkupljeni s priboljški in pridejo v center z mahajočim repom.«
Niso pa vsi tako dobro sodelujoči. Nekoč jih je obiskal ameriški buldog, ki nikakor ni želel sodelovati pri hidroterapiji. »Vedno, ko je stopil na tekočo stezo, po kateri bi moral hoditi, je obstal. Tako ga je steza peljala nazaj, on pa je ostal na miru. Zato smo morali opustiti idejo o hidroterapiji z njim in smo mu nato prilagodili delo na tleh,« se je zasmejala.
Izkušnja v Afriki
Marjuta je bila v stiku tudi z večjimi živalmi. Med študijem je mesec dni preživela v Zambiji, kjer je delala v rezervatu, v katerem ljudi ozaveščajo o gepardih, levih in slonih. Namen rezervata je preprečitev njihovega izumrtja. Z navdušenjem je opisala svojo izkušnjo: »Zjutraj me je zbudilo rjovenje levov. Nato smo se odpravili v njihov ogromen zagrajen naravni prostor, pobrali smo iztrebke in jih nahranili. Dopoldne smo izvajali izobraževanja za lokalne ljudi in turiste ter veterinarju nudili asistenco. Vmes smo živali vodili v njihovo naravno okolje, da so se tam sprehodili. Slone smo peljali do bližnje reke, kjer so se kopali, plavali ter se pasli. Zelo je bilo zanimivo gledati, kako so vsi sledili alfa slonu. V reki so se potapljali in špricali med seboj, bili so kakor razigrani otroci. Gepardi so imeli narejeno dirkalno stezo, na kateri so lovili umetnega zajca na vrvi, da so lahko razvijali svojo hitrost. Zelo radi so se tudi ljubkovali. Levi pa so bili bolj leni.«
»Kovačeva kobila je vedno bosa« zanjo ne velja
Ob vsem delu pa doma (poleg dveh otrok) skrbi še za dva psička: devetletnega Volta in trinajstletnega Taja. »Sta seniorja in velikokrat tudi onadva prideta na kakšno terapijo.« Dodala je, da so tudi pri njenih domačih živalih terapije učinkovite – starejši kuža Taj namreč še vedno normalno teče in plava. S tem sva zaključili pogovor in preden sem odšla iz centra, sem v sosednji sobi zaslišala lajež psička. Tako je, nova stranka je bila že na svoji terapiji.
ANA ZUPAN