Ljuba Miljušević iz Čežarjev je na intervju prišla v hlačah in jakni iz jeansa ter zelenih uhanih v obliki srca. Na enem je pisalo My voice, na drugemu pa My choice. Gre za slogan gibanja, ki se bori za varen in dostopen splav v Evropi. Tudi sama se je udeležila protestnega shoda Za avtonomijo naših teles, ki je potekal konec septembra v Kopru. Ljuba se protestov nasploh udeležuje redno. »Ves čas protestiram. Borim se, ker ni prav, kar se dogaja. Vsako oblast je treba kritizirati,« je bila odločna. »Ni stanovanj, zdravstvo propada, s povprečnimi plačami komaj preživiš, najpomembnejša vrednota je bogastvo. Aja, to je še pomembno, sem proti JEK 2,« je izpostavila le nekaj problemov.
Ob tem sem jo vprašala, če ni morda pomislila, da bi šla v politiko in uredila kakšno od omenjenih problematik, nakar me je spomnila, da je bila del stranke Akacije, soustanovitelj katere je bil tudi Marko Brecelj. Stranka se je med drugim borila za izstop Slovenije iz NATO pakta ter volilno pravico za vse starejše od dvanajst let. »V okviru stranke sem bila gostja na radiu, kjer so me spraševali, kaj bi naredili glede avtobusnih povezav. Vsi bi morali hoditi peš, ker smo debeli, sem jim odgovorila. Nato pa sem se v službo odpravila z avtobusom in me je pekla vest,« se je smejala. Želela je biti učiteljica, a je nato zanosila in 39 let obračunavala plače. »Najnižjo plačo so imeli zastopniki,« je izdala. Na vprašanje, če ji je kdaj žal, da ni uspela opravljati učiteljskega poklica, pa je odvrnila: »Ne, ker bi koga zadavila!«
Sedaj je Ljuba že tri leta v pokoju, v katerem uživa. Obdeluje vrt, vstane kadar želi, bere, dejavna je v Društvu prijateljev mladine in je članica Kulturnega društva Pobegi-Čežarji. »Jaz mislim, da bi moral v penzijo pri dvajsetih letih in pri devetdesetih letih nazaj delati. Zakaj bi pa moral človek ves čas delati?!« je rekla zelo resno. In tega se drži – vsaj v kuhinji. Kuha namreč njen dragi. »Jaz samo jem, saj se vidi,« se je prijela za trebuh. Sicer je Ljuba dolgo časa nazaj delala v kuhinji na šagrah, kjer je delila kalamare. »Najlepše mi je bilo na Črni šagri. Ta je bila najboljša od vseh. Bil je red, disciplina in vse pospravljeno. Tudi oder je bil obrnjen stran od vasi,« je ponosno zagovarjala organizatorje. Črna šagra je bil namreč festival metal glasbe in marsikdo je v časih te šagre nasprotoval njeni izvedbi.
Že pred penzijo se je, vse od njegovega začetka, redno udeleževala Istrskega maratona. Na njem še vedno vsako leto preteče deset kilometrov. »Maratone rada gledam po televiziji, to mi je res v užitek. Nisem tekačica, a mi je lepo teči. Ne maram trenirati. Moj trening je bil peš pot v službo.«
Med pogovorom sem se ji večkrat nasmejala, saj je velikokrat izustila kaj duhovitega. Ni čudno, saj se ukvarja tudi s stand-upom. Leta 2012 je videla oglas za delavnice, ki jih je vodil stand-up komik Perica Jerković, in se prijavila. »Vsi so me čudno gledali.« Najboljša je v politični satiri. »Če želiš nasmejati ljudi, moraš govoriti o seksu. O tem več ali manj govorijo vsi. Če ne spremljaš politike, niti ne razumeš, o čem govorim,« je dejala. Sedaj se s to obrtjo ne ukvarja pogosto, približno dvakrat na leto pa jo lahko vidimo na odru v Centru mladih Koper na stand-up večerih Bunga. Na Facebook dogodku Bunge je napovedana pod imenom Ljuba Ljuba. Zanimala me je zgodba za njenim nadimkom. »Sama sem si ga nadela. Navdihnil me je Gašpar Gašpar Mišič, ki je takrat načeloval upravi Luke Koper. Če imaš dve imeni, je to očitno pot do uspeha,« se je pošalila in v njenih besedah se je skrival sarkazem.
Najbolj me je presenetil njen načrt, da si bo govor za svoj pogreb napisala sama. »Vsakič, ko grem na pogreb, se spomnim na to. Posnela se bom s kamero in nato se bo moj govor predvajal na ekranu. O meni ne bo noben govoril! Čim prej moram to realizirati. Nikoli ne veš, kdaj te doleti,« je resno povedala.
A pred smrtjo ima Ljuba še kar nekaj načrtov. Eden od njih je, da bo nekoč prišla na oblast in vzpostavila cesarstvo. »In jaz bom cesarica Ljubica.« Živeti namerava do 150. leta. »Enkrat mi je v horoskopu pisalo, da bom razturala v domu upokojencev, in verjamem, da bo to res.« Pa tretja želja? Zadeti na lotu. »In takrat bom naredila piz***ijo.« Seveda sem jo vprašala, kakšno, na kar je skrivnostno odgovorila: »Takšno, da bom morala na sodišče, potem bom zavlačevala, dokler primer ne bo zastaran. Da vidim, če ta formula drži tudi zame.« Hudomušno se je nasmehnila.
V skoraj vsaki njeni pripovedi se je skrivala kritika sistema. Ko sem že mislila, da je pogovora konec, je vsakič našla še kakšno zgodbo ali pa temo, za ali proti kateri se bori. Skoraj se je že poslovila, vstala in se potem še nečesa spomnila ter mi nekaj konkretnih minut zadevo razlagala kar stoje. »Smo v demokraciji in velja svoboda govora,« je bil sicer stavek, ki ga je izrekla nekje na sredini pogovora, a je zanjo veljal skozi celotni dve uri, ko sva bili skupaj, in veljal bo še naprej …
Ana Zupan
