Na četrtkov opoldan sva se s koprsko oziroma, lahko bi zapisali, kar istrsko kulturno spletično Ireno Urbič srečali v bližini Titovega trga, za katerega ona še vedno trdi, da mu manjka čutna večerna osvetljava. Medtem ko je mestno jedro dosegalo vrhunec svojega dnevnega vrveža in je saharski pesek še bdel nad njim, mi je Irena v soju cigaretnega dima teatralno pripovedovala o tem luškem mestu, svojem življenju in življenju nasploh.
Irena je bila rojena v Ljubljani igralcema Bredi Urbič in Mihi Balohu, kar dobro razloži njeno nastopaško in odločno prezenco. Ko je imela dve leti, sta se z materjo preselili v slovensko Istro, natančneje Koper, kjer živi še danes. Med pripovedovanjem o svoji rosni mladosti poudari, da jo je vzgajala nona iz Furlanije, ki je bila v tem precej striktna, kar je mladi Ireni dalo podlago za upornost.
Osnovno šolo je obiskovala v Pulju, nato gimnazijo v Kopru, zatem pa jo je poneslo po poti staršev – na Akademijo za gledališče, radio in televizijo v Ljubljani, a se kasneje v življenju ni predala igralskim vodam. »Glavni profesor na akademiji, režiser Mile Korun, mi je dejal, da imam talent, ampak ne sega niti do Bredinih gležnjev,« razloži. Doda, da bi bila morda, če bi šla v te vode, bolj zamorjena, in zgleda je življenje zanjo imelo druge načrte. Študij je kasneje končala na Pedagoški fakulteti, zato se je po diplomi tudi zaposlila kot učiteljica italijanskega jezika v osnovni šoli. A ob tem razloži, da je kot mladenka veliko potovala, se prvič zaposlila komaj pri 27-ih letih in diplomirala šele pri 29-ih. »Ma kako sem bila brezskrbna. Jaz sem samo bluzila po svetu. Prioriteta je bila, da vidim čim več krajev in spoznam čim več ljudi in to z malo denarja,« strastno razlaga. Doma sicer niso bili najbolj zadovoljni nad njenim svobodnjaškim življenjem, a je pri tem niso ovirali.
Morda so ravno te izkušnje spoznavanja sveta in kultur vplivale na to, da v dvajsetih letih opravljanja učiteljskega poklica ni učila zgolj strukture in slovnice italijanskega jezika, ampak je poudarjala pomembnost izobraževanja o italijanski kulturi in ozaveščala o dejstvu, da je prostor, na katerem živimo, močno zaznamovan prav z romansko kulturo, kar se je občutilo tudi v najinem srečanju ob kavi. Irena je namreč rojena pripovedovalka, povezovalka ljudi in kultur, pa tudi aktivistka. Slednje potrjuje dejstvo, da je v dobri uri kofetkanja uspešno spodbudila mimoidoči občanki, naj se le udeležita glasovanja predlaganih projektov za participativni proračun Mestne občine Koper, ki je potekalo ravno v tistih dneh.
Irena je pač že od leta 1985 pobudnica in organizatorka malega morja iniciativ, humanitarnih akcij in kulturnih dogodkov, kar izvira iz njene izredne občutljivosti do soljudi. Že med jugoslovanskimi vojnami je delovala na osnovni šoli za begunske otroke v Kopru, kjer je poučevala in organizirala kulturne dejavnosti ter z okupiranih območij poročala za primorske medije. Takšnih in podobnih dejanj pa je v njenem življenjepisu neskončno.
Irena se je v poznih devetdesetih letih zaposlila pri založniški hiši Primorske novice: »Skrbela sem za odnose z javnostmi pri kulturnih gospodarskih, športnih – vseh dogodkih in te smo takrat pokrivali vse do Bovca,« mi je pripovedovala. Med delom na Primorskih novicah pa se je zgodila še ena pomembna stvar, ki jo Irena ponosno nosi in izvaja še danes. Pred štiriindvajsetimi leti je bil v sklopu medija ustanovljen mednarodni kulturni projekt Forum Tomizza, saj je tedanja uprava s takratno direktorico Barbaro Verdnik na čelu močno podpirala tudi umetnost in kulturo, poudarja Urbič. Ko pa se je obdobje njene uprave zaključilo, se je Forum Tomizza osamosvojil in pričel delovati kot kulturni klub. »Za njim sedaj stoji le peščica ljudi. Sodelujemo pa z italijansko skupnostjo in drugimi kulturnimi ustanovami.«
Poleg tega, da je Irena lepilo Umaga, Kopra in Trsta, kjer se ta festival kritične misli in utemeljevanja družbenih in civilizacijskih vrednot odvija, v zgodbo vpleta tudi mlade ume iz lokalnih študijskih krogov. Nekatere je spoznala ravno zaradi svoje potrebe vključevanja priseljencev.
»Ko je bilo mesto zaradi covida prazno in se v njem ni nič dogajalo, sem organizirala neformalna druženja za študente, ki so v mesto prišli iz drugih krajev, recimo Bosne, da bi jih spoznala z njim, njegovo zgodovino in jim ublažila začetek življenja v novem kraju,« mi pripoveduje večna in srčna zagovornica medsebojnega povezovanja. Ob tem pa še pove, kako pomembno se ji zdi promoviranje književne in druge kulture držav bivše Jugoslavije.
Med pogovorom, ki sva ga tisti dan imeli v hladnem zavetju Male lože, sem znova razumela, kako topla in kako priljubljena in topla je ta intelektualka v tem istrskem kraju, saj je v dobri uri ali dveh navdušeno pozdravila in ogovorila kar nekaj mimoidočih umetnikov ter kulturnikov, omenila, kako s katerim sodeluje in s spoštovanjem pohvalila njihov doprinos k družbi.
»Odkar sem v pokoju, sem popolnoma svoboden človek, ker nimam nobenih okov in počnem to, kar želim … Ljubim to mesto, v katerem živim, gre za čudovit mediteranski prepišni del Slovenije, kjer na tako majhnem prostoru takoj trčiš s sosedom,« so besede Urbič, s katerimi povzame svojo svobodnjaško bit in povezovalni duh, ki ga temu prostoru daje. Še dobro, da ni postala igralka.
Natalija Gajić
