
Vedno stoji pokončno, z dvignjeno glavo, tudi ko se elegantno giblje. Ko spusti svoj resen izraz na obrazu in se široko nasmehne, zažarijo tudi njegove rjave oči. Davno tega, ko je živel v Parizu, ga je neka gospa v baru vprašala, od kod prihaja, saj je kljub njegovi tekoči francoščini in pariškem naglasu zaznala, da ni iz glavnega mesta Francije. Odgovoril ji je, da je iz (takrat še obstoječe) Jugoslavije, nakar je gospa dejala: »Sem vedela! Za razliko od nas imate še vedno svetlobo v očeh.«
Njegova zgodba pa se ne začne v Parizu. Rojen je bil leta 1967 v Kopru, kamor so se njegovi starši preselili iz Dalmacije. Najprej je prišel oče, ki je začel delati v Vinakoper (takratni Agrarii), za njim pa je prišla še mati, ki je bila kuharica v Mladinskem zdravilišču Debeli rtič. Njene kuharske veščine so bile zelo povezane z gostoljubjem, kar je bilo v njihovi družini (ima še mlajšega brata) zelo pomembno in prisotno. »Vidi se, da si plaval v hrani, ker si tako širokogruden,« mu je nekoč dejala prijateljica. Živeli so na Škofijah, v službenem stanovanju očeta, ki je bilo del graščine Gravisi. »To okolje me je izredno zaznamovalo. Ko si majhen, si ustvariš veliko zgodb iz tega, kar imaš, in jaz sem imel graščino!«
Po osnovni šoli, ki jo je obiskoval na Škofijah, se je vpisal na srednjo ekonomsko-družboslovno šolo v Kopru, na družboslovno-jezikoslovno smer. Ta je predstavljala Gimnazijo Piran, ki so jo takrat za nekaj let zaprli. Na koncu 4. letnika niso imeli obvezne mature. Nato se je za leto dni odpravil v Makedonijo na služenje vojaškega roka, kjer je bil uvrščen na področje komunikacije – bil je tako imenovani vezist, telefonist. Zatem se je vpisal na novinarstvo v Ljubljano, a je študij po šestih mesecih zaključil in jo mahnil v Pariz, kjer je začel delati kot varuška pri različnih družinah. Sprva se je znašel v družini s štirimi otroci, starimi od tri do enajst let, a si je zaradi njihove relativne hladnosti zaželel druge družine, nakar je začel skrbeti za tri- in pet-letnega fanta, ki ju prejšnje varuške niso mogle ukrotiti. Kuhal jima je domačo hrano, s čimer sta bila zadovoljna tudi dečkova starša, saj otroka končno nista jedla zamrznjene hrane. V Parizu je deloval tudi kot kustos razstave v okviru projekta Artis 89 ob 200. obletnici francoske deklaracije o varstvu človekovih pravic, pri čemer je razstavo popeljal tudi v Zagreb.
Po vrnitvi domov se je vsestranski Dragan preizkusil na različnih področjih – od turizma v hotelu v Fiesi, kjer je bil sodelavec sedanjega župana Kopra, takrat še študenta Aleša Bržana, do bančništva v Luciji, kjer je po zgledu Francije želel uvesti osebno bančništvo. »Bogate tujce z zajetnimi računi, ki so imeli jahte v bližnji portoroški marini, smo na mojo pobudo začeli sprejemati v pisarni šefice, ne več na šalterju.« Leta 2001 se je odprla nova priložnost, ko ga je Katja Pegan povabila k sodelovanju ob ustanovitvi poklicnega gledališča v Kopru. Delo organizatorja programa mi je prišla ponuditi kar k okencu na banki. »Nisem veliko razmišljal, ker sem bil v banki zdolgočasen.« V gledališču je ostal skoraj dve desetletji, vse do novembra 2019, ko je zapustil to vlogo.
Zatem je sledil eden njegovih najodmevnejših projektov – sodelovanje pri projektu Tartini 250, posvečenemu 250. obletnici smrti Giuseppeja Tartinija. »Težko bo kdaj preseči ta navdih, za moj okus je bil to presežek,« je dejal. Z vključitvijo številnih društev, institucij in posameznikov ter pod častnim pokroviteljstvom predsednika Boruta Pahorja so uspeli izvesti polovico od šestdesetih dogodkov, ki jih je zasenčila pandemija. Med najpomembnejšimi doživetji pa je izpostavil predstavitev zgoščenke Godalnega kvarteta Tartini v vili Tartini v Strunjanu, ki je prvič po dvajsetih letih odprla vrata javnosti. »Ta projekt je dokaz, da smo sposobni. Seveda je kulturniški svet poseben, ego deležnikov zna biti problematičen, a jaz s tem nisem imel težav. Sem se pa bil pripravljen spremeniti v tepih, po katerem se hodi, samo da uspe,« je resno povedal. Med projekte, na katere je še ponosen, sodijo počastitev 200. obletnice rojstva v Piranu rojenega slikarja s koprskimi koreninami Cesara Dell’Acque. Na njegovo pobudo so posneli oddajo Dobro jutro v Kobilarni Lipica ter v Frančiškanskem samostanu v Novi Gorici, bil pa je tudi pobudnik sodelovanja med občino Nova Gorica in francoskim mestom Saint-Denis, katerega podžupan je obiskal goriško mesto, rezultat česar je bil podpis listine o sodelovanju. Dragan je opomnik, kako pomembno je ceniti dediščino in povezovati ljudi. »Sprašujem se, zakaj ne znamo teh zgodb pripovedovat tudi drugim ljudem. Kaj je z nami, da nimamo tega ponosa?«
Kljub temu, da se znajde na vseh koncih in krajih ter izžareva strast do svojega dela, ima čas tudi za hobi, za katerega se je nedavno zavedal, da ga veseli. To je notranja oprema, zanimanje pa je prenesel tudi na hčerko Anno, ki se je odpravila v Udine na študij notranjega oblikovanja. Ob obisku njegovega stanovanja v Piranu vsi mislijo, da je estetika odraz njegove žene Fulvie Zudič, ki je akademska slikarka, a se v resnici za tem skriva prav on. Dragan je hipersenzibilen, trmast in kreativen, kakor se je opisal sam. »Skupni imenovalec teh pridevnikov je, da imam rad ljudi. Ko tega ne bo več, bo z mano konec. Želim verjeti, da je človek dober.«
ANA ZUPAN