V sredo popoldne se pripeljem na dvorišče njene hiše v Jagodju. Potrkam na vrata in zaslišim glasen vzklik: »Pridi napreej.« Vstopim in zagledam Celestino, majhno starejšo gospo z odločnim ter neustrašnim pogledom in močno energijo. Vprašam, če sezujem superge, pa spet malo glasneje pove: »Peeejdi napreeeej.« In grem naprej v kuhinjo, se usedem na stol in počakam, da do konca zloži perilo, kar je počela, preden sem prišla. Ko pride za mano do kuhinjske mize, za katero sedim, je čisto sproščena, kot da se poznava od nekdaj. Tako domače me je sprejela, skoraj kot da bi prišla na obisk k noni malo pokramljat. Najprej mi reče, da ji bom pri nečem pomagala. Da naj fotografiram račune in fotografije pošljem njenim najemnikom. To opraviva, nakar si natoči dva deci vina, ga spije na eks in se usede na kavč nasproti mene. Potem začneva zares.
Celestina se je rodila v Popetrah in že pri šestnajstih letih zaradi revščine odšla na delo v Umag. V tamkajšnji vojašnici je delala v pralnici in likalnici, nato v pekarni, na koncu pa še v trgovini. Zaljubila se je, se dvakrat poročila in ločila z istim moškim, s katerim ima sina in hčerko. V Izolo je prišla, ko je prvič zbežala od moža, ki jo je tepel, zato se je z enoletnim sinčkom zatekla k sestri. Dokončno se je v Izoli nastanila kasneje, ko se je drugič ločila od prvega moža, s katerim je imela še hčerko. Celestina je znala oziroma še danes zna trdo delati. »Če imaš otroka, boš poskrbela zanj, ker boš imela za kej živet!« zadoni njen glas po kuhinji. Celestinin bučni glas. Zagotovo je bil zaščitni glas tržnice, ona pa neke vrste legenda v Izoli. Čelestino vsi »poznajo«, tudi ko je ne poznajo. Najverjetneje je še danes, ko je že dolga leta upokojena, najbolj znana osebnost izolske tržnice.
Ko je prišla v Izolo, je kot mlado dekle poleg redne službe v Delamarisu oziroma Arrigoniju v popoldanskem času delala še kot snažilka na petih stopniščih in kar sedemnajst let je čistila tudi pri tržaških gospeh, takoj po končanem delu v tovarni. Na »placu«, kot sama reče tržnici, je delala od leta 1972 naprej. Pustila je delo v tovarni in vsak dopoldan prodajala na tržnici, vse kar ji je ostalo, pa je popoldan vzela s sabo na plažo v Fieso, kjer je sadje prodajala tamkajšnjim turistom. Spotoma je še po njivah pobirala fige, da bi jih prodala na plaži, saj so »šle za med«. Sadje je najprej kupovala od kmetov, kasneje pa ga je prodajala tudi za Kmetijsko zadrugo. »Celo do Pule sem šla po solato. Ko so v zadrugi imeli preveč prezrele robe, ki ni bila primerna za prodajo na placu, so ga dali meni in sem ga prodajala dalje.« Kmalu je odprla obrt in dolgih šestdeset let poosebljala izolsko tržnico. Čelestina je bila znana tudi po tem, da je Izolanom nosila sadje, ki ga je bilo takrat malo, »saj ni bilo Hoferjev in Sparov, sadje je bilo samo na tržnicah in še to malo sadja. Kmetje niso imeli banan, limon, mandarin.« Čelestina je to sadje uvažala iz Trsta, kamor se je čez obmejni blok vozila tudi po trikrat, štirikrat na dan. Vedno je prodala vse. Pet let kasneje si je že nabrala dovolj denarja za lastno parcelo. Ker je znala, oziroma še vedno zna, dobro obračati denar, je kmalu kupila hišo in potem še eno stanovanje, pa še eno in še eno … »vse samo s sadjem, ni bilo droge. Pozno zvečer sem doma še kuhala žganje, s tistim sadjem, ki ga je zadruga metala proč. So ga potem dali meni, ker se nobenemu ni dalo tega delat, te škifecerije.«
Ko je gradila hišo, je bila že drugič poročena in ker na moža ni hotela prepisati hiše, ji je ta grozil celo z nožem, sina, ki jo je branil, pa zabodel do pljuč. Dolgih osemnajst let se je na sodišču borila za svoje imetje, ki ga je prigarala in pridelala sama. »Imela sem tri može, vsi so že pokojni in eden je bil slabši kot drugi ali pa en boljši kot drugi, kukr češ napiši,« je rekla. »Ma niso bili samo slabi, ne stoj mislit, da če sem zamenjala tri može, da nisem imela tudi jaz nek defekt, samo jaz ga nisem videla. Ma če bi mi kdo povedal, bi to priznala.«
Ker je tako pogosto hodila čez mejo, so jo poznali tudi cariniki. Velikokrat so ji želeli prekrižati načrte, ker so jo poznali in vedeli, da prodaja sadje in zelenjavo, ampak Celestina se ni pustila kar tako. »Ko sem hodila čez mejo, čeprav je malo grdo, da ti povem, sem si v najlon v obliki tube zavila denar in si ga dala v ’tamalo’, ker tam niso mogli najt ali me tikat.« Ali pa je dala denar v obesek za ključe v obliki medvedka in ko je šla v pisarno, kjer so jo hoteli pregledati, je obesek za ključe držala v roki in nihče ji ni nikoli vzel denarja. »Ženske so te pregledovale, ker moški te ni smel. Na prepustnico so ti napisali dvajset kilogramov robe in to si lahko nesel čez.« Celestina se je znašla in »vzela s sabo še tri žene ter na njihove prepustnice napisala po dvajset kilogramov, tako sem na koncu čez mejo nesla sto kilogramov robe.«
Velikokrat so jo na obmejnem bloku ustavljali, ker so jo cariniki poznali. »So klicali iz bloka v blok: lej, ki pride Čelestina. Čampore, Lazaret, Barbara, Škofije, Socerb, Osp – to so bili bloki, kjer sem jaz vozila in skozi sem jih menjavala, da mi ne bi pobrali robe ali denarja.« Če jo je carinik hotel zafrkavati, mu je kar povedala: »Lačna, žejna sem vozila čez blok, da zjutraj podarim pet kilogramov banan Izolanom, ki so bili željni tega sadja, ma kaj mene boste lovili, kaj to se tako dela?! Ne nosim droge in kavbojk, ampak se borim za narod, za ljudstvo!«
Celestina se nikoli ne ustavi, do desetih zvečer se sploh ne usede, čeprav danes šteje skoraj devetdeset let. V svojih tridesetih stanovanjih ima trenutno prijavljenih več kot dvesto podnajemnikov. »Vse sem naredila s svojimi rokami in vzgojila otroke.«
Za zabavo hodi plesat v hotel Delfin, čeprav ima že obe koleni operirani, od lanskoletnega padca pa tudi zlomljeno roko in polomljena rebra. »Ko padem, se kej zlomi, verjetno so kosti stare.« S prijateljicami hodi na izlete in veliko poje. Kaj si reče, ko ji je težko? »Nič, moram naprej, so drugi na slabšem kot jaz, ali v zdravju ali čem drugem. Raje grem v družbo ali na izlet, se ne smilim sama sebi, zakaj bi se? Treba je samo it naprej. Zmeraj sem dobre volje in za dobro jutro ti bom zapela, ker jaz pojem, kamorkoli grem, in vsi samo gledajo. Naučila sem se, da se moraš branit, če te mož tepe. So me tepli, ker nisem bila tiho. Oni so grešili in jaz bi morala bit tiho? Ma zakaj že? Uni prvi me je tuku, pol sem začela jaz njega, vsakega sem udarila, tudi tretjega moža sem.«
Celestina, ena in edina. Dobra kot kruh, ampak se ne pusti zafrkavati. Ona se ne da. Odločna je in neomajna. Glasna in vesela. Dobrosrčna in energična. Ne zna biti pri miru ali v tišini. Kako bi se opisala sama? »Neustrašna, korajžna, vesela, želim vsem dobro in vsem bi rada pomagala, ne pustim pa se zajebavat.« Vprašam jo še, kako jo vidijo drugi? »Ma, pametni me vidijo isto, za budale pa mi ni mar,« se zareži na cela usta. Ko sem odhajala iz njene kuhinje, mi je predala še eno modrost: »Sama si vzemi življenje v roke, ne smeš bit najslabša, ampak bodi najboljša, čeprav ni treba, da se pa zato držiš, da si nekaj. Bodi ponižna, pametna, vsakemu reči dober dan in vsakemu reči hvala. Vzemi še enega,« mi dobrotljivo spet ponudi čokolatin, medtem ko se pozdravljava: »In pridi, pridi še kej, ciao.«
Ana Lešnik
