Ob omembi pevke Anike Horvat se morda največ ljudi spomni na Festival Melodij morja in sonca iz leta 1996, kjer je svetlolaska z modrimi oči zmagala z legendarno pesmijo Lahko noč, Piran, po kateri jo še vedno prepoznavajo. »Ni lahko vedno znova peti tako velik hit, a s fanti iz mojega benda pesem vedno osvežimo in ji kaj dodamo. Kako naj ne bi z veseljem zapela pesmi, ki toliko ljudem segreje srce?« Na nedavnem koncertu, ki ga je imela v Lescah, je gospod ob pesmi celo zajokal, saj ga je vrnila na pot spominov. Anika je odvrnila, da ni želela, da gospod joče, a ji je ta zatrdil, da so to solze sreče. »Ponosna sem, da imam legendarno pesem, pa sem še vedno mlada, no vsaj imam se za mlado,« je še dodala nekaj-in-štiridesetletnica. Zabičala mi je, naj njene prave starosti nikakor ne razkrijem, čeprav je ta dostopna na internetu.
Ob petju starih pesmi, ki jih prepeva že leta, se nikoli ne dolgočasi. »Teh, ki sem jih posnela, a jih nisem začutila, ne pojem več. Te, ki so mi prinesle srečo, prepoznavnost, pa vedno rada odpojem, ker z njimi osrečim ljudi.« Anika sicer velja za eno najuspešnejših slovenskih pevk na slovenskih festivalih. Dvakrat je zmagala še na Slovenski popevki, leta 2022 pa skupaj s Tinkaro Kovač ponovno na Melodijah morja in sonca. »Zdaj pa sem res zaključila s tekmovanji. To sicer vedno rečem, a se zarečenega kruha največ poje. Pride trenutek, ko mirno čutiš, da je čas, ko me ne bo več nihče ocenjeval. Enostavno grem novo pot, brez starih zmot,« je zarimala in se zasmejala ter dodala, da trenutno ni v tekmovalnem vzdušju. »Svet je eno samo tekmovanje, pozabljamo pa, da je bistvo to, da najdemo svojo unikatnost. Ko odkriješ svoje poslanstvo, nehaš tekmovati.« Na tekmovanja in festivale ni nikoli šla z mislijo premagati druge, ampak tekmovati sama s sabo.
Čas sedaj posveča ustvarjanju novega albuma, ki bo luč sveta ugledal kmalu. Ustvarja ga že dve leti. »Vse se je začelo s skladbo Zvezda, pri kateri sem sodelovala s producentom in prijateljem Kevinom Koradinom, s katerim sem že pred dvanajstimi leti naredila skladbo Superstar. Nato sta se najini poti razšli, potem pa sva se srečala v Portorožu in se ponovno našla. Njegovo videnje za pesem Zvezda je bilo, da mora biti posvečena mojemu očetu,« je razložila.
Njen oče, Ferry Horvat, priznan slovenski glasbenik in skladatelj, je tisti, ki jo je popeljal v svet glasbe. »Ata je od mene vedno zahteval, da mirno in pravilno izgovarjam besede, ko pojem, da ne bo nihče vedel, od kod prihajam. Druga stvar, ki jo je zahteval, pa je bila, da pojem ravno in ne zavijam. Na festivalih pa sem lahko delala, kar sem hotela.« Na začetku pevske poti, na katero je stopila pri rosnih devetih letih, je ogromno vadila, z leti pa malo manj. A zatrdila je, da se učenje petja nikoli ne konča. »Še danes obiskujem učne ure pri šefici Grasselli. Z njo sem odkrila novo sebe in vsako pesem naštudirava skupaj,« je poudarila.
S pomočjo pevke in skladateljice Lare Baruca je po dolgem času za prihajajoči album ponovno začela pisati besedila. »V meni vre velika ustvarjalnost in kmalu nas čaka izid še zadnje skladbe, ki bo del albuma.« Meni, da albumi dandanes nimajo več velike vrednosti ter da so oprijemljivejši fizični glasbeni nosilci, kot so zgoščenke bolj cenjene. »Pred štirimi leti sem dobila nov avto, pa sem se zafrknila, ker nisem vprašala, če ima CD-predvajalnik!«
Njen cilj je segreti srca ljudem in jim s skladbami polepšati dan. Prepoznavnost, biti znan, vidi kot slabšo plat svojega ustvarjanja, a pravi, da v delanju novih pesmi uživa. Želi si, da bi ljudje preko njene poti našli svojo pot in svojo unikatnost. Ravno unikatnosti se zadnje čase ogromno posveča, v Tolminu je izvedla tudi svoje prvo predavanje na to temo za podjetnice. »Moja unikatnost je to, da sem našla svojo barvo glasu. Ob nastanku skladbe Belo nebo sem prvič začutila sebe. Odkrila sem svoj glas pripovedovanja v glasbi. A unikatnost ni enaka perfekciji. Prav je, da smo radovedni in si upamo. Ni me strah.« Glasba je Aniko vedno poiskala, tudi takrat ko je razmišljala, da bi si vzela pavzo. »Me išče in ne da miru. Naj bo tako še sto let.« Idejo za pesem, ritem in stil dobi sama in ko ob ustvarjanju dobi kurjo polt ali potoči solzo, ve, da se bo ta dotaknila tudi drugih.
Ko ni v svetu glasbe, pa se Anika posveča svoji družini, ki jo postavlja na prvo mesto. »Glasba mi polni srce, da sem lahko dobra mama,« je dodala. V družinskem podjetju – dela v optiki – ne preživlja več veliko časa, saj se ji je v glasbenem svetu odprlo mnogo poti. Od nekdaj si je želela biti tudi igralka, a je ugotovila, da se na snemanjih preveč čaka. Če bi ji kdo ponudil dobro igralsko vlogo, bi jo sprejela, sicer pa to strast zaenkrat izraža v videospotih, kjer rada stopi v čevlje nekoga drugega. »V življenju bi se vrnila v katerokoli obdobje, kaj dodala, kaj odvzela, vse še trikrat znova ponovila. Tako lepo mi je živeti.«
Ana Zupan
