Andrea Dilič je 40-letni Koprčan, po mamini strani pol Italijan. Ko mi je povedal letnico svojega rojstva, sem bila kar malo presenečena, saj mu nikakor ne bi pripisala toliko let. »Imam baby face [otroški obraz, ang., op. a.],« se je nasmejal. Dobila sva se v baru Cameral, kjer sem ga pravzaprav večkrat videla sedeti. Verjetno pa je vsem bolj znan kot ulični glasbenik. Med drugim ga lahko slišimo prepevati in brenkati na kitaro pod obokom pri Mali Loggii ali na semedelski promenadi.
»Za pivo in hotdog«
V Trstu je študiral socialno delo, a študija ni končal, saj ga je takrat prevzela ljubezen do glasbe. Pel je v glam metal bandu Shock Rocket, s čimer je pridobil izkušnjo igranja na odrih, a je kmalu spoznal, da si tega ne želi. »Prelomna točka je bil izlet v Firence, kjer sem videl ulične glasbenike s kovčki, polnimi bankovcev. Nekaj let kasneje sva bila s prijateljem Janom na pomolu in dobil sem idejo, da bi igrala na ulici. Takrat sem samo pel, on pa je igral kitaro. Pripravila sva polurni repertoar,« je dejal. Nato sta nekaj časa zavlačevala in se obotavljala z nadaljevanjem nastopa. Neki gospod ju je slišal in jima kot začetno podporo podaril dvajset evrov. »S tem sem dobil potrdilo, da je to to, čeprav sva imela na prvem nastopu oba veliko tremo,« je dodal Andrea.
Poleg dvajsetaka sta tisti dan zaslužila še dodatnih deset evrov: »Za pivo in hotdog.« Jan ga je kmalu zatem naučil igrati še osnovne akorde na kitaro in Andrea je postajal vse bolj samozavesten, da je nekega dne odšel na ulico igrat tudi sam. Leta 2012 je tako začel ulično pot, Jan pa se je zanimal bolj za motorje. »Pa tudi nisva se strinjala glede tega, kje nastopati. On si je želel igrati v barih, jaz pa na ulici. Ulica je mešanica med vadnico in odrom. Včasih tam vadim pesmi, ki jih še ne znam dobro, in ni problema, če kaj zgrešim,« je razložil ter dodal, da mu nastop na odru predstavlja večji pritisk in težnjo k popolnosti. »Nastopanje na ulici mi daje svobodo, ki mi je ni dala še nobena služba. Če po desetih minutah zaslužim dovolj za kalamare, kar je bil tisti dan moj cilj, grem lahko domov. Ali če srečam prijatelja, grem najprej z njim na kavo in se nato vrnem nazaj.«
»Bankovec je na ulici znak spoštovanja«
Poleg Kopra se včasih znajde še v Izoli, v Trstu, igral je tudi v Bologni, Firencah, Puli in v Dalmaciji. Poleti igra več, pozimi pa manj, zato poskrbi, da si poleti nekaj denarja prihrani še za mrzle dni. Ko je šele začenjal z igranjem, so nekateri ljudje poklicali redarje, ki so ga spodili stran. Poleg tega je zaslišal tudi kakšen komentar, kakor: »To bo zagotovo šlo za droge.«
Enkrat mu je zagrenjen gospod celo zabičal, naj gre raje pobirat oljke. »To je bilo smešno, bil je namreč julij,« je razložil. A to je del posla, pravi Andrea. »Ne moraš pričakovati, da bodo vsi prijazni do tebe. Treba je sprejeti konstruktivne in destruktivne kritike. Na to sem se navadil. Edine osebe, ki me res lahko ranijo, so te, ki jih imam rad. Kritika od njih, tudi če je konstruktivna, malo zaboli,« je priznal.
Zelo pozitivna izkušnja pa se mu je pripetila, ko je igral priredbo pesmi Comfortably Numb zasedbe Pink Floyd in je do njega pristopil gospod, ki ni oboževalec cover bandov, zasedb, ki igrajo priredbe drugih skupin, in mu dal bankovec, saj mu je bila izvedba zelo všeč. »Ne vem, ali je bilo pet ali deset evrov, ampak bil je bankovec, kar je na ulici znak spoštovanja.«
Zombiji in pašta
Glasba pa ni edina ljubezen v njegovem življenju. »Še večjo strast kakor do glasbe, imam do igric,« se je nasmehnil. »Preden sem prišel na intervju, sem jih igral. Niti računalnika nisem ugasnil, samo pavzo sem stisnil.« Njegova najljubša igrica je Project Zomboid, v kateri nastopajo zombiji – tudi sicer ima najraje igrice, v katerih so prisotni živi mrtveci. Pozimi jih, če le lahko, igra vsak dan, poleti pa veliko več nastopa.
Druga strast pa je kuhanje. Njegova specialiteta so omake za pašte. »Skoraj nikoli ne naročim pašte, ko jem zunaj, saj jo večinoma sam naredim boljše,« je dejal. K temu so zagotovo pripomogle izkušnje iz gostinstva, ko je pred pandemijo delal v nekdanji restavraciji Noro v Kopru.
»Čutim, da sem rojen za to«
Andrea je trenutno z življenjem zelo zadovoljen. Preživlja se samo z nastopanjem na ulici. Počuti se privilegiranega ter se zaveda, da ima veliko srečo. »Čutim, da sem rojen za to.« Že dvanajst let nastopa na ulici in to bo počel, dokler se ne bo zaljubil v nekaj drugega. Je pa že slabo leto zaljubljen tudi v svojo punco. Pravi, da je to njegov najbolj kvaliteten odnos do sedaj.
Naslednjič lahko Andrea na ulici pozdravite in mu namenite kakšen kovanec ali bankovec. Denimo decembra, ko načrtuje svoj naslednji nastop.
Ana Zupan
